Besedne zveze z ne vedno prevedljivim pomenom

Povod za pričujočo monografijo je 60-letnica prof. dr. Erike­ Kržišnik, vodilne strokovnjakinje za frazeologijo pri nas. Ob tej priložnosti so njene študentke zastavile večavtorsko publikacijo, k sodelovanju pa poleg slovenskih jezikoslovcev povabile tudi reprezentativne frazeologe od drugod.

Jezikovna zavest povprečnega Evropejca ima za osnovno jezikovno enoto besedo, tudi v vsakdanjem življenju ne govorimo o zlogih, priponah in končnicah.

V jezikoslovju pa obstaja področje, ki se ukvarja s tem, kaj se zgodi, ko se besede združujejo med seboj in je rezultat nepričakovan: ko 2 plus 2 ni 4, ampak lahko 3, lahko 5, lahko pa nekaj povsem drugega, tako rekoč pi ali koren iz abstraktnega števila. Tako je črna ovca lahko samo ovca črne barve, s frazeološkim pomenom pa nekdo, ki je (v negativnem smislu) drugačen od drugih.

Naša jezikovna dejavnost ne sestoji iz besed, kot pravi rusko-ameriški jezikoslovec Boris Gasparov, ampak predvsem iz tako imenovanih komunikativnih fragmentov, kot so kaj pa je, ne vem, pomiri se, vritmepiš. Včasih, in to pogosteje, kot si mislimo, se taki fragmenti ponavljajo z variacijami in postanejo stalne besedne povezave z ne vedno predvidljivim pomenom – tako imenovani frazemi.

Zavezanost strukturalizmu

Najbolj znana frazeologinja na Slovenskem je večno mlada profesorica z ljubljanske univerze, prof. dr. Erika Kržišnik, ki je pred kratkim praznovala okroglo obletnico. Ob tej priložnosti je izšla monografija; skupina jezikoslovcev, nekdanjih in sedanjih sodelavcev Erike Kržišnik, nedvomne pionirke slovenske frazeologije, je prispevala članke o svojem pogledu na slovensko frazeologijo in tudi jubilantko vključila v monografijo.

Pregledni prispevek Erike Kržišnik ni samo prvi po vrsti, ampak na zelo dragocen način uvaja prvi stavek te frazeološke simfonije (opozarjam na metaforično poimenovanje monografije). Kdo drug kot profesorica Kržišnik, ki se že od študentskih let ukvarja s frazeologijo in zelo dobro pozna njene mednarodne razmere, bi lahko opisal zgodovino te vede tako kompetentno, kot je to naredila prav ona.

Bralec v tem poglavju izve o zgodnjih mejnikih te veje jezikoslovja, poglavitni del razprave pa – in to je tudi njena moč – avtorica posveča težavnemu iskanju slovenske lastne koncepcije in ustrezne terminologije, pri čemer so si slovenski jezikoslovci pomagali deloma z obstoječimi ruskimi in drugimi evropskimi koncepti ter terminologijo, deloma pa so ju oblikovali samostojno.

Z velikim spoštovanjem opisuje tudi vlogo svojega učitelja Jožeta Toporišiča in se ne ustraši samokritike, ko v opombi napiše: »Dejstvo, da Erika Kržišnik še eno leto kasneje v magistrskem delu rabi Toporišičev termin frazeologem, je povezano predvsem z zavezanostjo strogemu strukturalističnemu nazoru [...], le v manjšem delu morda tudi z avtoriteto učitelja.«

To je diskurz v znanosti, ki ga pogosto pogrešamo in ki daje slogu Kržišnikove značilno živahnost. Poleg lastnega doprinosa in prispevkov svojih kolegic in študentk (Irene Stramljič Breznik, Polone Gantar, Nataše Jakop) navaja tudi glavni desideratum: slovenistika po mnenju jubilantke pogreša teoretično obravnavo tistega dela frazeologije, ki se ukvarja z rečenicami, pregovori in reki, torej paremiologije.

Prav to temo obravnava drugi pionir, jubilantkin prijatelj in kolega, graški slavist Wolfgang Eismann v svojem v nemščini napisanem prispevku o vlogi koroškega jezikoslovca Oswalda Gutsmana v slovnici iz leta 1777 in nemško-slovenskem slovarju iz leta 1789. Zelo informativno in zanimivo poglavje o Gutsmanu jezikoslovcu, ki ga je Erika Kržišnik že leta 1997 imenovala prvega slovenskega frazeologa »avant la lettre«, vsebuje obsežno frazeološko gradivo, ki ga pogrešamo v prvi raziskavi o Gutsmanovi frazeologiji izpod peresa slavista Ivana Grafenauerja iz leta 1935.

Omenim naj le en primer: besedno zvezo kratek čas najdemo že v Gutsmanovem slovarju (kot prevod nemškega Kurzweil) in jo pogrešamo v najnovejšem obsežnem Slovarju slovenskih frazemov, ki ga je leta 2011 izdal Janez Keber (mimogrede, avtorja pogrešam tudi v obravnavani publikaciji).

»Deliti kožo neubitega medveda«

Tretji prispevek, ki bi ga rad omenil, je analiza dveh ruskih frazeoloških slovarjev, ki sta nastala v zadnjih letih pod vplivom kognitivnega pristopa. Avtor tega poglavja je, lahko rečemo, najbolj znani strokovnjak za slovansko frazeologijo, peterburški slavist Valerij Mokienko, utemeljitelj zgodovinsko in arealno usmerjene frazeologije. Mokienko analizira dva kognitivno usmerjena frazeološka slovarja zadnjih let.

Po eni strani je vesel, da avtorji slovarjev večinoma upoštevajo njegova etimološka pojasnila, po drugi strani pa na primeru ruskega frazema deliti kožo neubitega medveda (dobesedni prevod) pokaže, da avtorji niso upoštevali jezikovnozgodovinske stvarnosti. D. B. Gudkov, avtor gesla medved, namreč navaja, da je medved posebno pomembna žival v vzhodnoslovanski mitologiji, saj so ga zlasti vzhodni Slovani cenili in ga »nekaj časa celo uporabljali kot ekvivalent za denar« (citiram po Mokienku). Mokienko v zvezi s tem tudi polemizira z mnenjem, da je izraz nastal po La Fontainovi basni Medved in dva druga, medtem ko najdemo enako podobo že v antiki v Ezopovi basni.

Poleg tega so podobni frazemi znani v mnogih evropskih jezikih (npr. nemško die Bärenhaut verkaufen – bevor man den Bären erlegt hat, podobno v angleščini in francoščini) in Mokienko citira ducat evropskih rečenic, med njimi tudi slovensko Ne prodajaj kože, dokler medved v brlogu tiči.

Vsi ti podatki izključujejo posebno »ruskost« tega izraza in kažejo na nevarnost precenjevanja vloge nacionalne komponente na račun mednarodne. Mokienko sicer ne zanika obstoja povsem ruskih frazemov, ki vsebujejo poimenovanja tradicionalno ruske materialne kulture, kot so (dobesedno) meriti z enim aršinom (aršin = 80 cm), tj. ne delati razlik, škornji prosijo kašo (če dodamo iz lastne izkušnje: prosijo jesti), tj. škornji so se strgali, kvasni patriotizem, tj. slepo domoljubje, hvalisanje vsega svojega in zavračanje vsega tujega (kvas je, menda, tipično ruska pijača iz čvrstega kruha).

Poleg tega obstajajo frazemi, ki odražajo tradicionalne predstave o ruski duhovni kulturi, kot na primer rusko doroga k hramu (dobesedni prevod: pot do svetišča), tj. pot do resnice, do višjega duhovnega življenja, ki ga po mojem mnenju lahko razložimo kot citat iz znanega filma iz časa perestrojke Pokajanje (Kesanje) Tengiza Abuladzeja, v katerem starka ponavlja vprašanje: »Katera pot vodi k svetišču?«. Dodajmo v Mokienkovem duhu, da bi bilo napačno sklepati (kot to delajo nekateri ruski frazeologi in kulturologi), da je odkritost srca prisotna predvsem pri ruskem narodu.

Mnogi primeri, ki jih navajajo kot tipično ruske, imajo paralele bodisi v drugih slovanskih jezikih in narečjih bodisi v drugih evropskih jezikih. Celo najbolj priljubljen primer ljubiteljskih frazeologov bit' bakluši (dobesedno: klati polena, s pomenom lenariti, prodajati lenobo) je Mokienko našel v številnih slovanskih narečjih in s tem dokazal, da je tradicionalna razlaga tega izraza napačna: frazem prvotno ni omenjal koristnega dela, kot so mislile generacije rusistov, ampak prazno igro, kar tudi ustreza frazeološkemu pomenu tega frazema (nič delati).

Tudi mladi frazeologi

Omejeni okvir časopisnega članka mi ne dovoljuje, da bi analiziral še vrsto drugih zanimivih prispevkov v monografiji. Zato naj za konec omenim le še zanimive misli Marka Snoja o etimologiji nekaterih frazemov (npr. pod gasom in pod paro), analizo slovenske besede Matilda v pomenu smrt Petra Weissa in misli Natalije Bragine o problemih medkulturnega (ne)razumevanja tujih (npr. kitajskih) idiomov.

Posebno veseli, da je med 24 avtorji veliko mladih, zato obstaja upanje, da se bo slovensko frazeološko delo, ki ga je tako uspešno zastavila in razvila Erika Kržišnik, nadaljevalo in krepilo tudi v prihodnosti.

Jezikovni pregled slovensko pisanega besedila je opravila Kasilda Bedenk.