Tiskane izdaje
Vedela sem, da ni ničesar, kar bi lahko naredila, ne nošenje kril ne heteroseksualnost, da bi bila sprejemljiva za drobne ukrajinske stare gospe, ki so se sončile na stopnicah Sedme ulice in s prstom kazale na naju z Muriel, ko sva z roko v roki hodile mimo, se je zapisalo eni najbolj radikalnih avtoric druge polovice 20. stoletja Audre Lorde v romanu Zami: novo črkovanje mojega imena.
Avtorica (1934–1992) ameriško-karibskega porekla poskuša s tem anekdotičnim prizorom podati kritiko lezbičnega gibanja v Ameriki v petdesetih in šestdesetih letih prejšnjega stoletja. Včasih, ko sem imela slab okus in sem to dejstvo potegnila na plan v pogovoru z drugimi 'gej dekleti', ki niso bila črna, sem dobila občutek, da sem na neki način prekršila sveto vez gejevstva, vez, za katero sem vedno vedela, da mi ne zadostuje.
Audre Lorde se torej v zgodnjih dvajsetih, ko pobegne od doma in se iz slabovidnega in nemega v Harlemu odraščajočega otroka razvije v čutečo mlado žensko, zave, da barva njene polti zaznamuje njen pogled na svet. Da torej obstaja razlika v tem, kako vidi delčke svetov, ki si jih sicer deli z ljubimko Muriel. In ker si želi razpad ljubezni pojasniti sebi in Muriel, se spomni drobne ukrajinske stare gospe.
Ena od njih, ki je na drugi strani ceste imela čistilnico, skoraj z ostrino, ki je zaradi žametastih, s posebno milino in ranljivostjo presvetljenih robov, več kot samo kritika stanja stvari, analizira avtorica, je nekega dne poskušala dati Muriel rabljeno volneno krilo. Brez denarja, za nič. Poskusi, lepo je. Te bo naredilo lepo, bo pokazalo več nog.
Audre, ki je leta in leta obiskovala trgovino v delovnih hlačah, starka nikoli ni ogovorila, kaj šele, da bi jo poskušala reformirati. Čeprav se zdi nedoumljivo, je od sonca prežeta ženička poznala razliko, meni Audre, ki je Muriel, kljub svoji lezbični naravi in deklarirani obrobnosti, ni. Vprašanje sprejetosti ima torej za temnopolto Audre drugačno težo kot za njeno svetlopolto prijateljico, kljub apriorni tezi, da naj bi ena in druga v homofobni in rasistični ameriški družbi poznali zatiranje.
Drugačnost
Izhodiščna drža Audre Lorde v biomitografskem romanu Zami, kot ga je poimenovala, je drža obstranke. Avtorica knjigo začenja z vprašanjem, zakaj so se ji skrajnosti, čeprav težavne in včasih boleče, vedno zdele bolj udobne od načrta, ki poteka naravnost po črti v mirni sredini.
Njen pogled in njena čutila se obračajo proti otoku Carriacou, od koder izhaja njena mati. Tukaj in zdaj je zanjo samo začasno bivališče, ki ga nikoli ni treba upoštevati kot večno ali celo zavezujoče. Zares jo opredeljuje le posebna vrsta odločnosti, seveda zopet podedovana po materi. Strukturna napetost knjige torej raste iz materinih pripovedi o fantazmatskem kraju, polnem cimeta in muškatnih oreščkov, iz materinih mehkobnih in raztresenih zaziranj v gladino morja, iz sedenja med njenimi razprtimi nogami in vpijanja njenega vonja po glicerinu in flaneli.
Kot otrok sem vedno vedela, da je bila mama drugačna od žensk, ki sem jih poznala, črnskih ali belskih. Pisateljica opisuje svojo mater skoraj malikovalsko. Ampak kako drugačna? Nikoli nisem vedela. Tudi zato sem do danes prepričana, da od nekdaj obstajajo črnske lezbijke kot močne in k ženskam usmerjene ženske, ki bi raje umrle, kot ta naziv uporabile zase.
To seveda vključuje tudi mater Audre Lorde. Vsa ljubljenja avtorice z ženskami, bodisi hladnimi, elegantnimi, shizofrenimi bodisi lepimi ali grdimi, suhimi ali debelimi, z zravnanimi ali skodranimi lasmi, se odvijajo v luči materinega zatajevanega nagona. Navsezadnje naslov romana Zami izhaja iz carriacouškega naziva za ženske, ki delajo skupaj kot prijateljice in kot ljubimke.
Nevidne ali marginalizirane
Glede na to, da Audre Lorde spregovori o svoji materi črnki, tujki in ženski v New Yorku v dvajsetih in tridesetih letih prejšnjega stoletja in nadaljuje z analizo položaja žensk v Ameriki v petdesetih in šestdesetih letih, se njenega pisanja drži duh pionirstva. Velik del svoje mlade ženskosti smo preživele tako, da smo se poskušale definirati kot ženske, ki se identificirajo z ženskami, preden smo sploh vedele, da te besede obstajajo …
In ko nadaljuje, da so bile črnske ženske v šestdesetih nevidne, najprej zato, ker so bile črnke, in nato, ker so bile ženske, postane jasno, da sta v središču njenih analiz rasa in spol, šele nato homoerotika.
Medtem ko naj bi bila izkušnja prve normativna, je izkušnja druge, podobno kot izkušnja lezbičnih žensk, marginalizirana; pri Audre Lorde je subverzivno izpostavljanje razlik znotraj ženske izkušnje. Samoohranitev je nekatere izmed nas posvarila, zapiše avtorica v romanu, da se ne moremo ustaliti z eno samo definicijo, z eno samo ozko individualizacijo sebe.
Čeprav se je Lordova osredotočala predvsem na žensko izkušnjo, znana je na primer njena izjava, da so edino lezbijke, bodisi črnke bodisi belke, v Ameriki v petdesetih letih govorile druga z drugo izven prazne retorike in patriotizma, je svojo teorijo drugačnosti prenesla tudi na posameznika. V vsaki skupini, ki ji pripadam, se definiram kot druga, je deklarativno izjavila.
Aktivizem
Koncept večplastnosti se zrcali tudi v žanrski raznolikosti del Audre Lorde. Odkar je leta 1968 izšla prva pesniška zbirka The First Cities (Prva mesta), so kritiki o njej pisali, da multikulturno identiteto prenaša v multikulturne tekste, v katerih posamezne kulture niso več ločene in avtonomne identitete, temveč pretopljene v večjo celoto, ne da bi s tem izgubile individualnost.
Ne glede na sofisticirano opisane prizore ljubljenja, na lirične pasuse, ki se medbesedilno navezujejo na ameriško popkulturo, na neverjetno slastne kulinarične opise in na večno hrepenenjsko zazrtost, s katero poskuša avtorica rekonstruirati izgubljeno afriško mitologijo, je očitno prevladala resnicoljubnost, ali kot je zapisal eden izmed kritikov: Lorde ne vihra s črno zastavo, temveč je njena črnskost prisotna, implicitna, vidna do kosti.
