Tiskane izdaje
»Na Primorskem še vedno poznan, drugje manj, a vse bolj zanimiv pisatelj tako za otroke kot za odrasle,« o Bogomirju Magajni pravi poznavalec njegovih del Zoltan Jan. Divačani, Vremci še posebej, se mu bodo poklonili tudi letos, saj mineva 110 let od pisateljevega rojstva.
Psihiater in pisatelj je bil rojen 13. januarja 1904 v Gornjih Vremah na hišni številki 7, kjer zadnja leta odpira vrata v spominsko sobo Magajnovih pisateljev nečak Ivko Spetič Magajna, sicer doma iz Ilirske Bistrice. Primorci letos spet praznujejo dve enaki obletnici, poleg 110. obletnice rojstva Srečka Kosovela tudi Magajnovo.
Ne druži pa ju le isto rojstno leto. »Skupaj s Srečkom Kosovelom se je tudi Bogomir odzval vabilu na nabor v Trst in bil potrjen kot bodoči italijanski vojak, Kosovel pa zaradi bolehnosti ne. Med letom so fantje prejeli poziv za služenje v italijanski vojski. Magajna se ni odzval, zato je za italijansko državo postal dezerter,« pripoveduje Spetič.
Na varnem v Ljubljani
Gimnazijec klasične gimnazije, tudi član predvojnega Akademskega pevskega zbora, se je moral zato za vrsto let odpovedati domačemu kraju in domu. Držal se je na varnem onkraj meje s fašistično Italijo, v Ljubljani. Vojaščino je odslužil v predvojni Jugoslaviji kot graničar na rapalski meji med Dravsko banovino in Julijsko krajino pri Logatcu. Zaposlil se je v bolnišnici za duševne in živčne bolezni v Polju in tam kot psihiater služboval do začetka druge svetovne vojne.
Med italijansko okupacijo Ljubljane je bil dezerter Magajna aretiran in na sodišču v Trstu obsojen na enoletno konfinacijo, »po slikah sodeč v italijanskem Abruzzu«, domneva Spetič. Po kapitulaciji Italije se je prebil domov in nato vstopil v Brkinsko brigado kot zdravnik. Po vojni se je vrnil v bolnišnico v Polje, postal primarij in vodja ženskega oddelka bolnišnice, kar je ostal do smrti 27. marca 1963.
Ivko Spetič pripoveduje, da se ljudje Magajne spominjajo kot človekoljuba, humanista. Revežem je pomagal materialno, mladim literatom, na primer Lojzetu Kovačiču in Petru Božiču, pa tako, da jim je prek poznanstev z uredniki utiral pot v svet literature.
Med domačini je najbolj živ spomin na vedno nasmejanega in obkroženega z otroki, ki so ga oblegali zaradi kupov bonbonov, ki jim jih je prinašal iz daljne Ljubljane. Otrokom je posvetil Brkonjo Čeljustnika (za katerega je bil tudi nagrajen), bitje z dolgimi brki iz bližnjih Škocjanskih jam, Racka in Lijo, Povestici o punčki Maji.
»Njegovo delo je zelo raznoliko. Ukvarjal se je s podobami svojega časa, na primer z eteričnimi podobami žensk, a tudi z realistično socialno tematiko. Iz šolskih učbenikov se lahko spomnite zgodbic o tržaških fantičih, ukradenem ananasu ali dežniku. Pisal je tudi o socialnem izkoriščanju v času fašizma, novele z motivi iz Jugoslavije, kot je na primer zbirka Graničarji, letos pa se bomo v Divači posvetili tematiki ljudi s psihičnimi motnjami, ki jih je upodobil v knjigi Zaznamovani,« pojasnjuje poznavalec in urednik Magajnovih del Zoltan Jan.
