Tiskane izdaje
Boris Pahor je trenutno v tržaški oskrbi po operaciji izrastkov na želodcu. Na razglasitev nove Delove osebnosti leta na začetku januarja ga verjetno ne bo, saj potrebuje še kakih štirinajst dni domače oskrbe. Najraje bi počival v kakšnem portoroškem hotelu, kjer bi lahko v miru urejal literarne načrte.
Teh ima kljub osemindevetdesetim letom in pol še veliko. Za svoj devetindevetdeseti rojstni dan načrtuje najmanj dve novi knjigi. Boris Pahor je fenomen svetovnega pomena in odmeva. Trenutno je končal najnovejšo knjigo dnevniških zapiskov in spominov na pokojno ženo Rado. O tem je sicer bežno že pripovedoval, a zdaj je stvar končana; spominske zapiske in dnevnike, ki jih je pisal od junija 2009 do danes, je v računalniški obliki že poslal uredniku Zdravku Duši na Cankarjevo založbo, ki jih bo izdala v prihodnjih mesecih pod naslovom Knjiga o Radi.
Od rojstva fašizma
do Napolitana
Pred kratkim je pri isti založbi izšel prevod Trikrat ne: spomini svobodnega človeka – izvirno italijanska knjiga Tre volte no. Memorie di un libero je leta 2009 izšla pri Rizzoliju v Milanu. Pri nastajanju knjige mu je pomagala Mila Ozbić, predavateljica sodobne zgodovine na univerzi na Reki. Knjiga v obliki vprašanj in dolgih Pahorjevih odgovorov najprej govori o rojstvu fašizma v Julijski krajini leta 1920, fašistični okupaciji Ljubljane, o nasilju nad civilnim prebivalstvom in mrtvih v italijanskih koncentracijskih taboriščih, kjer so matere skrivale trupla mrtvih otrok v slamo, da niso bile ob obrok za svojega otroka.
Zatem polemizira in napada italijanskega predsednika Giorgia Napolitana, ker zakon o novem prazniku 10. februarja (spomin na fojbe) vsega fašističnega zla in gorja ne omenja, ampak hoče ohraniti spomin samo na to, kar se je od leta 1943 dogajalo v osrednji Istri, in na fojbe. Pahor zavrača tak italijanski pogled na narodno spravo kot tudi govor predsednika Napolitana leta 2007 ob dnevu Spomina, v katerem je dejal, da se je jeseni leta 1943 v Istri razbesnel prvi val nerazsodnega nasilja in načrt izkoreninjenja italijanske prisotnosti iz ozemlja, ki je bilo in je prenehalo biti Julijska krajina. Za založbo Rizzoli zdaj piše še knjigo s preprostim naslovom Avtobiografija.
Knjiga o Radi
Kaj prinaša nova knjiga o Radi? Boris Pahor o njej pripoveduje v obliki dnevniških zapisov po smrti in spominov nanjo, odkar sta se spoznala, se zaljubila, poročila, imela dva otroka in živela skupaj do njene smrti. Bila je sestra narodnega heroja Stanka Premrla - Vojka in so jo kot tako poznali vsi v Trstu, tudi Boris Pahor, ki nam je po telefonu pripovedoval o njej kot o ženski z njemu sorodnim značajem.
Rada, na Vipavskem so jo imenovali tudi Radislava ali Slavka, mož in otroka doma pa Radonči, je bila po Pahorjevem pripovedovanju zelo lepa. Najbolj je »nastradala« leta 1953, ko je Pahor začel objavljati v Sidru in so se njej maščevali tako, da so jo vrgli iz službe. Kasneje mu je pomagala pri izdajanju nove, leta 1966 ustanovljene revije Zaliv.
Pahor jo je prosil, če bi za vsako številko napisala po eno poglavje iz svojega življenja in o družini narodnega heroja. Sprva se je branila, saj si ni želela biti pisateljica, potem pa jo je Pahor pregovoril in tako so nastajala posamezna poglavja. Nato je Pahor v pogovoru z Dragom Jančarjem kot urednikom in tajnikom Slovenske matice predlagal, da bi jo on poklical in povabil, da bi poglavja iz Zaliva strnila v knjigo. To se je zgodilo in dobili smo knjigo Moj brat Janko - Vojko (1992). Knjiga se zdaj prevaja in bo izšla tudi v italijanščini.
Na vprašanje, ali je Rada pisala tudi literaturo, je Boris Pahor povedal, da ne, ampak je raje prevajala iz italijanščine za Radio Trst A, to je slovenski radijski program v zamejstvu. Sam je njen lik upodobil v noveli Dihanje morja, kjer nastopa kot Živka. Z Rado sta imela skupno žalostno usodo, polno trpljenja že na začetku življenja, pod fašizmom, zato sta se združila in hitro ujela.
O tigrovcih
Ob pravkaršnji slovesnosti ob sedemdeseti obletnici drugega tržaškega procesa in slovenskih žrtev je Boris Pahor povedal, da je bral sodne spise, v katerih se pokaže vse, kar so tigrovci v resnici počeli, in da so pripravljali oborožen napad na italijanske okupatorje. Žal se je potem zgodilo tisto, česar nihče med tigrovci ni pričakoval, namreč da bo italijanska vojska zasedla Ljubljano brez enega samega strela jugoslovanske vojske proti njej. Tako so oboroženi Primorci ostali sami, čeprav so, kot je rekel Pahor, imeli dovolj orožja. O obeh procesih (prvi je bil leta 1930) in policijskih zaslišanjih zbira gradivo Boris Rutar, ki je že izdal dve knjigi, nove še pripravlja, tako da bo kmalu vse znano.
Pahor pripoveduje o političnem procesu v Trstu leta 1941, s katerim je režim hotel dokončno in povsem uničiti slovensko protifašistično dejavnost v Italiji. Ovra (fašistična tajna policija) je aretirala šestdeset oseb. Izrečenih je bilo devet smrtnih obsodb skupno z 975 leti zapornih kazni. Na Opčinah so bili 15. decembra 1941 ustreljeni Pino Tomažič, Viktor Bobek, Ivan Ivančič, Simon Kos in Ivan Vadnal, medtem ko so smrtni kazni ušli s »pomilostitvijo« v dosmrtno ječo Lavo Čermelj, Dorče Sardoč, Zorko Ščuka in Franc Kavs. Pahor ostro protestira, ker ima italijanska vojska opensko strelišče še v uporabi in noče slišati, da bi tam uredili spominski park za slovenske žrtve fašizma.
Boris Pahor pripoveduje, da je vedno več znanega tudi o načrtovanih tigrovskih atentatih na Mussolinija, ko je obiskal Kobarid septembra 1938. Pripravljeni atentator Franc Kavs ni hotel sprožiti dinamita, ki ga je imel povezanega okoli pasu, saj bi poleg samomora povzročil pokol daleč naokrog. Ker je bilo v Mussolinijevi bližini kakih trideset otrok, ki so jih učiteljice morale pripeljati na sprejem, se je tega zbal, saj ni hotel pogubiti še njih. Organizacija TIGR mu je kasneje, zlasti Dorče Sardoč, to očitala, vendar nove priložnosti ni bilo; Mussolini se v naše kraje ni več vrnil.
Pahor spomni, da o sorodni temi oziroma o neuspelem atentatu piše tudi Albert Camus v drami Pravičniki (Les justes). Atentator Ivan bi moral streljati, toda ko je mimo prišla kočija z nadvojvodo Sergijem, je poleg žrtve zagledal dva otroka in ni mogel sprožiti. Organizacija ga je zato obsodila. Na vprašanje, kako bi sam ravnal, če bi se znašel v takem položaju, je Boris Pahor odgovoril, da verjetno ne bi mogel streljati, če bi videl, da lahko tudi otroci postanejo žrtve.
O tem piše v uvodu v knjigo, ki jo je pripravil Borut Rutar in je pravkar izšla pri Mohorjevi družbi v Celovcu pod naslovom Krik mačehe: pripravljeni atentat primorske organizacije TIGR na fašističnega diktatorja Mussolinija v Kobaridu 20. septembra 1938. Pahor je prebral kompletno sodno in policijsko gradivo v italijanščini, ki mu ga je Rutar posodil, in v uvodu pripoveduje o reakciji Dorčeta Sardoča, zapisani v knjigi Tigrova sled. Opozarja na dokumentirano Kavsovo zaslišanje in njegovo tamkaj izrečeno laž, češ da je pas z bombami pustil doma, ker ga je mati tako prepričala, Sardoč pa trdi, da je dinamitni pas imel okrog sebe in bi moral samo potegniti.
Pahor se je z načrtovanim atentatorjem Francem Kavsom kasneje srečal v Trstu in mu svetoval, naj o vsem, kar ve in kar je pisal tisk o atentatu, pove svojo resnico in videnje. Pahor po prebiranju sodnih spisov ugotavlja, da je bil sodnik izobražen in je podrobno spraševal vse zaprte in zaslišane tigrovce, ti pa so na koncu vse povedali, najverjetneje tudi zaradi človeškega poguma in zaupanja v svoj prav. Tako so ohranjena tudi zaslišanja Franca Kavsa na tržaški kvesturi novembra in decembra 1940.
O Menartovi knjigi, o kateri je odlomke prebral v Delu, je menil, da jo bralci morajo dobiti v roke. Menarta je vedno imel za pokončnega in pogumnega človeka, bolj kot ostale v njegovi generaciji, zlasti ker se je postavil za slovenski jezik in slovenski narod v Beogradu, tako kot se je sam v Trstu. Ta del iz knjige ga še posebej zanima.
Iz pogovora je bila na koncu razvidna Pahorjeva prizadetost po objavi dolgega pogovora v Sobotni prilogi Dela in ugovora Iva Svetine, češ da je on kriv za Kocbekovo nesrečo, ker ga je tako dolgo nagovarjal, naj spregovori o poboju domobrancev, da je na koncu, po petih letih, popustil in pristal na pogovor za knjigo Edvard Kocbek, pričevalec našega časa.
Na koncu pogovora Boris Pahor poudarja, da sta se s Kocbekom poslednjič srečala v Münchnu, kamor sta odpotovala samo zato, da bi se še enkrat videla (brez nadzora Udbe). Tedaj mu je Edvard Kocbek dejal: »Boris, dobro sva to izpeljala!«
