Tiskane izdaje
Ugotovitev je jasna: večino leposlovja, ki ga izdajo tukajšnje založbe, kupijo slovenske knjižnice. V sredo so se knjižničarji na posvetu v Mestni knjižnici Ljubljana lotili ene od največjih zagat tega javnega servisa: Kako vrednotiti? Streči povprečnemu okusu? Kako navdušiti za dobre knjige?
Slovenski knjižničarji o knjigah presojajo že lep čas, projekt Zlata hruška, ki ga izvaja center za mladinsko književnost in knjižničarstvo v okviru MKL, vsako leto oceni okrog tisoč otroških in mladinskih knjig; to v Pionirski počne štirinajst ljudi, a to ni njihova edina zadolžitev. Kdor se bo lotil branja za odrasle, bo naletel na komajda pregleden niz knjižnih naslovov.
Azil svobode
Samo Rugelj je opozoril, da je otroških in mladinskih naslovov vsaj dvakrat manj kot knjig za odrasle, njihov obseg je bistveno večji, da bi bilo od presojanja kaj koristi, bi morale knjižnice dobiti ocene kar se da hitro, da bi pač kupile dobre knjige. Ta segment knjižničnega početja nikakor ni zanemarljiv.
Andrej Blatnik je opozoril, da si Slovenci knjige šestkrat do sedemkrat pogosteje izposodimo v splošnih knjižnicah, kot jih kupimo, zato so nakupi knjižnic po podatkih direktorja Javne agencije za knjigo Aleša Novaka temelj založniške likvidnosti. Prodaja knjig končnim kupcem že dalj časa pada, to zadeva tudi subvencionirane naslove, za leposlovje, je dodal Blatnik, se predvideva, da je fizičnih kupcev vsega 20 odstotkov, ostalo pripade knjižnicam.
Jelka Gazvoda je v razpravi dodala podatek, da MKL na leto kupi od osemdeset do devetdeset tisoč izvodov knjig, skupaj od deset do enajst tisoč posameznih knjižnih izvodov.
Je treba podpirati naslove, katerih izid – zaradi ugotovitve, da so v javnem interesu – plača Javna agencija za knjigo? Takih knjig je zdaj na leto okrog tristo. Novak je na okrogli mizi dodal, da število podprtih naslovov pada zaradi manjših proračunskih sredstev, agencija pa posameznih projektov noče podfinancirati.
Spremenilo se je tudi število izdanih knjig; Blatnik je navedel oceno, da se je leta 1991 v Sloveniji prodalo približno enako skupno število knjig kot leta 2011, od takrat pa prodaja pada.
Pred nekaj leti je na posvetu knjižničarjev o tradiciji in prihodnosti Aleš Debeljak javne knjižnice definiral kot mestne ustanove, ki osvobajajo ter z zbirkami in programi predstavljajo odprti azil za tiste, ki iščejo svobodo od prisile kronološkega časa, svobodo od prisile vsakdanjika, svobodo za sanjarjenje in dotikanje drugih svetov, idej, teles in duhov. Kako temu strežejo tukajšnje javne knjižnice?
Pot k prefinjenemu bralskemu okusu
Ob podatkih o izposoji je mogoče domnevati, da več kot dobro, le da splošni okus ni naklonjen boljšim knjigam, ampak popularnim žanrskim izdelkom, prav zato se zdi problem vrednotenja bralcem ponujenega gradiva toliko bolj pomemben. Beograjski gost posvetovanja Marjan Marinković je vrednotenje opisal kot izredno odgovorno dejanje in navrgel, da od tistega, ki to dejanje opravlja, zahteva visoko stopnjo kompetentnosti.
Ob tem je Marinković navedel člen etičnega kodeksa za knjižničarje Mednarodne zveze bibliotekarskih društev in ustanov (IFLA): »Knjižničarji in drugi informacijski delavci si morajo prizadevati za nevtralno in uravnoteženo naravnanost zbirk, dostopa in storitev.« Dodal je, da je razkorak med vrednotami, ki si jih želi uveljaviti knjižnica, in željami uporabnikov, zaradi katerih knjižnica sploh obstaja, seveda ena izmed poglavitnih težav.
Poti do prefinjenega bralskega okusa je torej več. Blatnik je predlagal, da bi bilo vrednotenje, kot ga ponuja center za mladinsko književnost kupcem knjig za mlade bralce, smiselno razširiti na druga področja, »zlasti na tista, ki v slovenskem knjižnem polju ne doživljajo skoraj nobenega vrednotenja, so pa njegov nemara najobsežnejši del – torej na področja tako imenovanega popularnega branja«.
Čez noč se takega projekta ne da uresničiti, je bilo mogoče ugotoviti, ko je z nekaj podatki postregel Reinhard Ehgartner, vodja največje prosto dostopne baze knjižnih recenzij v nemško govorečem okolju, spletnega portala
