Desetnica Janja Vidmar

Društvo slovenskih pisateljev je letošnjo desetnico podelilo Janji Vidmar za roman Kebarie. Izšel je pri založbi Miš leta 2010 v zbirki Prva z(o)renja, po mnenju žirije pa gre za visoko etično pripoved o razumevanju in sprejemanju drugačnosti.

Kakšen vpliv imajo nagrade na vaše ustvarjanje?

Vesela sem. Vedno se mi zdi, kot da sem nagrajena prvič.

Nagrada pomeni, da je žirija v mojem delu prepoznala presežek in ker je mladinska literatura medijsko izrazito podhranjena v primerjavi z literaturo za odrasle, posledično prinaša tudi promocijo, najprej konkretnega dela, a tudi mladinske literature nasploh.

Pišete predvsem za otroke in mladino, za zelo zahtevno bralstvo. Verjetno jih je težko pretentati in gotovo znajo razlikovati poceni pedagoško moraliziranje od tem, ki jim v resnici nekaj pomenijo?

V bistvu je med mladimi in odraslimi bistvena razlika: iskrenost. Zato je mladega bralca nemogoče pretentati, odraslega pa z lahkoto. In zato je takšen užitek recimo že brati kakovostno mladinsko literaturo, kajti avtorji, ki so osvojili postulate ustvarjanja na tem področju, praviloma pišejo odlične knjige. In iz istega razloga je za mlade bralce užitek in izziv ustvarjati, ker za razliko od odraslih veliko težje »kupijo« prazno nakladanje. Profiliran, kritični mladi bralec je danes družbeni presežek per se.

Koliko je v sedanjem času pomebno pisanje za nastajajoče odrasle ljudi, ki se šele oblikujejo kot osebnosti in kot bralci?

Sama sem vpeljevala družbeno-angažirano dimenzijo v svoja dela, ko je pri nas še večinoma tekla beseda o vzgojnih elementih v mladinski literaturi. Knjiga še vedno ostaja dovolj zanimiv medij, ki doseže najširši krog ljudi, tudi mladih. Otroci in najstniki se najprej srečajo z otroško in mladinsko literaturo, zato ni vseeno, kaj jim na njihovi poti odraščanja ponudimo. Sredi moralnega propada družbe in občečloveških vrednot je tudi dobra literatura kompas, ki kaže pravo smer.

V nagrajenem delu je tematizirana različnost romske in neromske kulture, nekaj kar je v Prekmurju relativno urejeno, na Dolenjskem pa so stalni konflikti.

Ti konflikti seveda niso zgolj družbeni, viharijo tudi v posamezniku. Vprašanje, kje je meja, na kateri točki izgubimo lastno identiteto in podležemo tujim pričakovanjem, je pravzaprav vprašanje, ali bi se bili mi pripravljeni odreči socialnim in etnološkim dejavnikom, ki tvorijo naš podstat, in postati nekdo drug, če bi to od nas deklarirano zahtevala družba. Pomislite na duševne stiske tistih, ki iz dneva v dan na podoben način tajijo sebe, samo da bi ugodili pričakovanjem okolja. To, kar se dogaja Romom, ni nič drugače.

Glavna junakinja v sebi odkrije čarobno moč, ki ji po eni strani prinese branje, po drugi strani pa pisanje. Je to možna terapija, kako ostati normalen v tem norem svetu?

Kebarie v sebi odkrije pogum in način, kako ostati zvesta sebi in lastnim načelom. V brezvestnem svetu je to čarovnija. Branje in pisanje sta kar dobri čarobni paličici.

Kolikšen je smisel današnjega pisanja za mlade, v času, ko starši in mladostniki skupaj na protestih zahtevajo spoštovanje osnovnih človekovih pravic v tej naši navidez demokratični in navidez urejeni družbi?

Bolj kot kdaj koli. Beseda je orožje, z branjem razvijamo kritično mišljenje. Kritično razmišljujočemu posamezniku pa je nemogoče zlomiti duha.