Tiskane izdaje
Kralj češke književnosti. Tako je srečanje z Bohumilom Hrabalom opisal eden prvih prevajalcev njegove literature v slovenščino, pisatelj in scenarist Branko Šömen. V slovenščini imamo osem Hrabalovih proznih del. Po njegovih delih ali motivih so posneli več kot deset filmov. Strogo nadzorovani vlaki, posnet po tej predlogi, je leta 1968 dobil oskarja za najboljši tujejezični film. Režiral ga je Jiří Menzel, tako kot še štiri druge filmske uspešnice po Hrabalovih delih, med njimi leta 2006 posneto delo Stregel sem angleškemu kralju.
Stoletnica Bohumila Hrabala, ki je bil rojen 28. marca 1914, je na Češkem vzbudila kontroverzne odzive. Dijaki v mestu Nymburk, v katerem je Hrabal maturiral ter živel skoraj trideset let, so se mesece upirali namenu vodstva gimnazije, da bi šola dobila pisateljevo ime z argumentom: »Zakaj bi se naša gimnazija imenovala po dijaku s tako slabimi ocenami? In predvsem – kdo ta Hrabal sploh je?« Peticijo je podpisalo več sto dijakov in staršev. A vse kaže, da bo junija gimnazija vendarle dobila novo ime.
O Hrabalu, pisatelju, ki mu je Nymburk bil pomembna inspiracija, so uporni dijaki trdili, da v šoli o njem niso slišali. Na seznamu obveznega čtiva za gimnazije je med več sto avtorji le nekaj deset strani dolga Hrabalova novela Strogo nadzorovani vlaki. Isto delo je na izbirnem seznamu med šestinšestdesetimi avtorji in deli za letošnjo maturo iz književnosti. K seznamu priložena ocena o aktualni pomembnosti tega dela je uničujoča: »Delo ni aktualno, ni vojne, ne vozijo transporti.«
Je pa res, da v mestu Nymburk, kakšnih šestdeset kilometrov severovzhodno od Prage, že dve leti čez poletje postavijo na glavni trg Hrabalovo leseno skulpturo, sedečo na klopi, v muzeju pa mu je posvečena stalna zbirka. Skulptura je prava atrakcija, saj je na klopi dovolj prostora, da kdo prisede k njemu, tudi z vrčkom piva, kajti Hrabal je bil znan pivosrk.
Režimski avtor?
Sedemnajst let po smrti je Hrabal še zmeraj zaznamovan z obsodbami, da je oportunistično podlegel pritisku komunističnega režima. Sprva je sodil med prepovedane pisatelje. Potem je, da bi lahko objavljal, iz svojih del sam črtal vse, kar bi utegnilo motiti komunistično cenzuro. Po tistem je spet lahko objavljal, postal je slaven, bralci so na njegova dela čakali v dolgih vrstah, čeprav so izhajala v več desettisoč izvodih, po njih so snemali filme, potoval je po svetu in dobival nagrade, domače in tuje, tiskali so ga doma in v tujini. Tak privilegij so imeli le tako imenovani »režimski« pisatelji, kajti vsaka objava na tujem brez uradnega blagoslova je pomenila sovražno dejanje »spodkopavanja republike«, posledica pa zapor in preganjanje. Po žametni revoluciji je pogosto slišal očitke – ki so jih mediji ob stoletnici spet obudili –, da se je »pogodil z režimom«. Nikoli ni skrival, da ga to muči; hodil je po noževi konici, nenehno pod nazorom tajne policije in aparatčikov. Nedvomno visok davek za to, da je lahko uveljavil svoj talent in postal eden najpomembnejših čeških avtorjev.
Uradna, ne čisto zanesljiva verzija o njegovi smrti pred sedemnajstimi leti pravi, da je sam padel z balkona v bolnišnici. V monografiji Tomáša Mazala Spisovatel Bohumil Hrabal beremo, da je pisatelj iz bolnišnice pisal: »To je konec ... Pripravil sem se za smrt ... vse sem odigral do konca ...«
Ni založniškega interesa
Domači založniki so do pobud o ponovnih izdajah Hrabalovih del dokaj mlačni in sprenevedavi. Velika založba Mlada fronta, ekskluzivna lastnica Hrabalovih avtorskih pravic, že od lanske pomladi obljublja »bralcem prijazno« izdajo izbranih del Hrabala v sedmih zvezkih, ki bodo postopoma izhajala od letos do leta 2017 – ko bo dvajsetletnica pisateljeve smrti. »Moramo gledati tudi na denar. Hrabal se ne prodaja več tako dobro kot Jan Balabán ali Michal Viewegh,« lahko povzamemo izjavo, ki jo je za tednik Respekt dal Tomáš Dimter, urednik založbe Mlada fronta. Res je, da so na začetku devetdesetih let še prodali do devetdeset tisoč Hrabalovih knjig letno, zdaj pa le kakšnih tisoč. Ob pisateljevem jubileju je založba do tega tedna izdala samo reprint dela Domače naloge, ki ga je cenzura leta 1970 prepovedala, trideset tisoč izvodov knjige pa je končalo v stopah.
Hrabalovi pabitelji
Nazadnje je Hrabal izšel v slovenščini pred dvema letoma. Gre za avtobiografsko prozo Poroke v hiši v prevodu Nives Vidrih, ki je prevajalka večjega dela Hrabalovega opusa. V reviji Sodobnost so že leta 1965, takoj po izidu izvirnika, objavili odlomek slovitega dela Pábitelé. Neologizem oziroma izraz pábitelé, ki je Hrabalova izmislica, je prevajalka Ada Vidovič Muha, danes ugledna jezikoslovka, le formalno poslovenila in nima slovenske ustreznice. Pabitelji so od tedaj tudi v slovenščini oznaka za ljudi, kakršne je Hrabal opisoval v vseh kasnejših delih. »Pabitelj je človek, ki si rad izmišlja, prenareja resničnost, pretirava, išče lepoto v vsakdanjosti ter najosnovnejših rečeh človekovega bivanja.«
Tako češki slovar razlaga pomen besede na osnovi tega, kar je o pabiteljih omenjal Hrabal, pogosto sicer z različnimi pomenskimi odtenki in poudarki. Režiser Jiří Menzel je to lastnost Hrabalove literature znal upodobiti z neverjetno domišljijo in komičnostjo v filmih Praznik zvončkov, Preveč bučna samota, Obredno striženje, Stregel sem angleškemu kralju. Hrabalovi liki so posebneži, mojstri ironije in pretiravanja, a tudi posebne vrste ljubezni do tega, kar počnejo in v čemer so se tudi nehote znašli. Samo s tako poetiko se je Hrabal lahko izognil jeklenemu oklepu ideologije režima, v katerem je živel in ustvarjal – hkrati je v svojih delih o tem času in ljudeh povedal največ. Tudi zato je bil tako priljubljen.
Muzikalna proza
Dialogi in vmes tišina. Muzikalna proza. In pero fascinantne dame. Tudi tako je mogoče čutiti literarno pojavo Marguerite Duras, ki letos spet priteguje nemalo pozornosti. Ob stoletnici rojstva se ji Francozi poklanjajo z različnimi umetniškimi dogodki po knjižnicah in knjigarnah ter na gledaliških odrih, na katerih uprizarjajo njena dela.
Marguerite Duras, ki se je rodila 4. aprila 1914 v Saigonu, je vse življenje iskala odgovor na vprašanje, kaj je ljubezen. Je pot, polna strasti, pa tudi nezadovoljstva, nezadovoljenosti, kratkih stikov in nesporazumov, je edino, kar šteje v življenju. Bila je zelo senzualna ženska, nekako rojena za intenzivno ljubezensko življenje. Za ljubljenje, tudi z besedami. Imela je ljubimce, številne avanture, kratke in daljše, bila pa je tudi ženska demonov: alkohola, osamljenosti, strahu pred norostjo. Njena pisava je slišati kot glasba, čeprav je govorjena, njene teme so privlačno-odbojne: ljubezen, strast, lepota, čakanje, ločitev, incest, grdota.
Ljubimci in ljubezni
Ljubezen je edino, kar je pomembno. Njene ljubezni so bili Kitajec iz slovitega romana Ljubimec, ki ga je napisala pri sedemdesetih in s katerim še danes uspešno nagovarja bralce. Zanj, ki so ga prevedli v več kot 35 jezikov in prodali v
Ali kakor pravi v Ljubimcu [v prevodu Gitice Jakopin]: »Zdaj sem spoznala, da sem že zelo mlada, z osemnajstimi, s petnajstimi leti, v svojem obrazu že imela napoved obraza, ki sem si ga potem nakopala z alkoholom, v svojih srednjih letih. Alkohol je prevzel funkcijo, ki je Bog ni imel, a tudi funkcijo, da me ubije, da ubije. Ta od alkohola zaznamovani obraz me je doletel pred alkoholom. ... Prav kakor je v meni že čakal prostor za poželenje. Petnajstletna sem imela slo na obrazu, četudi same sle še nisem poznala. Ta moj obraz se je razločno videl. Celo moja mama ga je morala videti. Moja brata sta ga videla.«
Odnos do bratov je bil videti zapleteno razmerje ljubezni (do mlajšega, ki je umrl prehitro) in prezira (predvsem do starejšega, ki je imel v sebi preveč zla), kakor je bila mama večni vir ljubezni in sovraštva, prisotnosti in odsotnosti, prizanesljivosti in trdosrčnosti, vznesenosti in obupa. Marguerite Duras se je prav tako z dvojnostmi v sebi bila z vso silo umetniškega občutenja in ob tem je nekako morala čutiti ob sebi moške (neredko prav tako pisce): Jeana Lagroleta pa Roberta Antelma – ljubezen svojega življenja, s katerim se je poročila leta 1939; Dionysa Mascoloja, ki ga je postavila v ljubezenski trikotnik, Gérarda Jarlota in v poznih letih tudi veliko mlajšega Yanna Andréaja. Tako ali drugače jih je namestila v svoje življenje, za vedno jim je utrla pot, da na različne načine: še homoseksualno, dihajo skozi njena pisanja, naj bodo romaneskna ali dramska, tudi filmski scenariji. Hirošima, ljubezen moja iz leta 1959, na primer, zveni za vse čase čutno lepo, nežno dotakljivo in predirljivo.
Ljubiti moške, močno
Ob stoletnici avtoričinega rojstva je oziranja k Durasovi, ki je umrla leta 1996 v Parizu, veliko. Ne le doma, kjer pospešeno izdajajo njene biografije, ampak prav tako na tujem. Priznano avtorico je pri nas brati v številnih prevodih: znan je roman Moderato cantabile, na primer, ki ga literarna teorija postavlja v novi roman. Da je treba močno ljubiti moške, zdaj nekako po njej pravi tudi pisateljica mlajše generacije Marie Darrieussecq. Pred kratkim je izdala roman Il faut beaucoup aimer les hommes, v katerem se navezuje na misli in čutenje Marguerite Duras: Močno, res močno, jih je treba imeti rad ...
