Tiskane izdaje
Eleanor Marx je bila stara triinštirideset let, ko je popila strup, se oblekla v najlepšo poletno obleko (bil je mrzel marec), se ulegla v posteljo ter umrla. V biografiji najmlajše hčere velikega Karla Marxa Eleanor Marx: A Life, ki je pravkar izšla v Veliki Britaniji, avtorica Rachel Holmes namiguje, da to sploh ni bil samomor. Morda je šlo celo za umor.
Zastrupil naj bi jo njen ljubimec Edward Aveling, ki ji je nekaj dni pred tem priznal, da se je poročil z dvaindvajsetletno igralko. Menda naj bi prav on poslal gospodinjo po strup in istega usodnega dne zapustil njuno stanovanje, da bi si tako priskrbel alibi, čeprav je prej ležal doma zaradi težav z ledvičnimi kamni.
Ko je Eleanor izvedela za njegovo nezvestobo, je namreč spremenila oporoko in vse premoženje zapustila boju za delavske pravice, a jo je požrešni Aveling izničil in sam pobral ves denar.
Eleanor se je vedno zaljubljala v moške, ki so jo onesrečili, ali pa v starejše moške, ki so jo spominjali na njenega očeta, kot je to bil recimo Hippolyte Lissagaray, francoski socialist in junak pariške komune.
Književnost in ekonomija
Karl Marx je Eleanor oboževal, ljubkovalno jo je klical Tussy. Bila je črnolasa in temnooka lepotica, ki je že v otroštvu tekoče govorila nemško, angleško in francosko. Bila je strastna in delovna kot njen oče. Ko je imela devet let, si je dopisovala celo z Abrahamom Lincolnom, kasneje je napisala, da se ji je takrat zdelo, da veliki mož nujno potrebuje njen nasvet.
Marxovi so v Londonu živeli v majhnem dvosobnem stanovanju v Sohu, ki je bilo polno cigaretnega dima (Marx je bil strasten kadilec) in knjig. Pred vrati so ves čas stali upniki in kadar je Marx zaslužil kaj denarja, ga je porabil za najbolj nepotrebne luksuzne stvari.
Otrokom je oče ves čas bral Shakespearja, Balzaca, Scotta ter jim razlagal o politiki, zgodovini ter ekonomiji, jih navduševal za gledališče in pisanje. Od sedmih otrok so revno otroštvo preživela le tri dekleta, poleg Eleanor še Jenny in Laura. Tussy je kasneje postala strastna borka za socialne pravice žensk ter otrok in je očetovo teorijo hotela čim bolj uresničevati v praksi.
Dva očeta, Marx in Engels
Rodila se je 16. januarja 1855. V šolo je prenehala hoditi pri petnajstih letih, vendar se je njena izobrazba nadaljevala v domači dnevni sobi, saj je med drugim prepisovala očetove rokopise ter urejala njegova dela. Marx je o njeni sestri Jenny večkrat dejal, da mu je najbolj podobna, ampak, Tussy, je še rekel, ona je jaz. Učil jo je razmišljati s svojo glavo, ji govoril o pravicah in krivicah, ji svetoval, naj skuša razumeti stvari in da se je za nekatere stvari vredno boriti. Marx je bil obseden z delom in je vsako jutro odhajal v čitalnico v Britanski muzej ter tam pisal do sedmih zvečer, potem je prišel domov, povečerjal, se zaprl v sobo in spet delal vse noči.
Eleanorin drugi oče, kot je pisala kasneje, je postal Engels, Karlov veliki prijatelj in sodelavec, ki ji je predaval o antični in nordijski mitologiji in je revni Marxovi družini obilno pomagal z denarjem.
Boj za ženske in otroke
Tussy je najprej hotela postati igralka, vendar je bila brez talenta, je pa v angleščino prevedla Ibsenovo Noro in Sovražnika ljudstva. Kasneje je bila učiteljica. Engels ji je zapustil precejšen del premoženja, kar ji je omogočilo neodvisnost. Vrgla se je v delo, pisala je, prevajala in učila revne otroke. Dobro je poznala revščino, obiskovala je najbolj revne predele Londona, tovarne, v katerih so za nekaj drobiža fizično delali komaj šestletni otroci.
Začela se je boriti za ženske pravice, saj so bile njihove plače nekajkrat nižje od plač moških. Ženske niso imele pravice do šolanja, še v knjižnico so lahko odšle le v družbi moškega, niso smele na univerzo in po poroki so bile lastnina moža. Najslabše se je godilo delavkam.
Bila je izjemna govorka, kot piše Holmesova. Nekoč je imela v treh mesecih kar štirideset govorov, dokler ni ostala povsem brez glasu. Med veliko stavko je v Hyde Parku nagovorila kar sto tisoč zbranih demonstrantov. Ta vitka temperamentna ženska se na demonstracijah in stavkah ni bala do zob oboroženih sindikatov in plačancev, ki so brez usmiljenja in včasih celo do smrti pretepali delavce in delavke.
Kdaj se je rodil feminizem?
Za Eleanor je bil boj za delavske pravice in pravice žensk isti boj. Dokler bo ženska za isto delo plačana veliko manj kot moški, bodo kapitalisti lahko manipulirali in izkoriščali delavski razred. Spodbujala je moške demonstrante in sindikaliste, naj se tudi oni postavijo za ženske pravice. Videla je zgarane ženske, otroke, ki so delali v tovarnah usnja in imeli povsem razjedene roke od nevarnih raztopin.
Ženske so se pridruževale njenemu boju, četudi so s tem tvegale, da bodo izgubile službo ali da se bodo morale izseliti iz bednih stanovanj, katerih lastniki so bili tovarnarji. Feminizem se je začel leta 1870 in ne 1970, v knjigi zapiše Rachel Holmes. Borila se je za krajši delavnik, delavci so morali v tistih časih delati po štirinajst ur na dan. Potovala je po Britaniji in ustanavljala sindikate. Verjela je, kar danes dobro vemo, da je enakopravnost stvar ekonomije.
Dvakrat je odpotovala celo v New York, kjer je nagovorila delavce. Tam se je navdušila nad kavboji; nad njihovimi klobuki ter karirastimi srajcami, ki so prav tako razmišljali o svojem sindikatu, kar so jim rančarji sicer strogo prepovedali.
Na smrtni postelji ji je Engels zaupal dobro varovano družinsko skrivnost – da je imel Karl Marx nezakonskega sina z Lenchen, njihovo gospodinjo. Eleanor je fanta poznala, vedno je mislila, da je njegov oče Engels, saj je on plačeval zanj. Dečka so še kot dojenčka dali v posvojitev, v najrevnejši del Londona, kjer ni imel možnosti, da bi se izšolal. Ta novica jo je povsem pretresla.
Svoje revolucionarno življenje je Eleanor zapustila, ko je začela živeti z Avelingom, o katerem je njen prijatelj George Bernard Shaw dejal, da ima hinavske oči kuščarja. Ko ga je spoznala, je trdil, da se z njo ne more poročiti, ker je že poročen, kasneje je spoznala, da je njegova žena že več let mrtva, in ko sta spet razmišljala o poroki, je vzel za ženo mlado igralko. Aveling je ves čas zapravljal njen denar in nikoli ji ni stal ob strani, ko ga je potrebovala. Ženska, ki je izborila marsikatero pravico »drugega spola«, se proti nesrečni zaljubljenosti ni znala boriti.
Aveling je po njeni smrti trdil, da je bila že dolgo depresivna in je razmišljala o samomoru, a vendarle najnovejša biografija Eleanor Marx njeno smrt prekrije s skrivnostno tančico. Res pa je, da je Tussy v angleščino prevedla Flaubertovo Gospo Bovary, v kateri nesrečno zaljubljena tragična junakinja konča prav tako kot ona.
