Eminentna gosta na zgodovinskem večeru založbe Studia Humanitatis

Prejšnji teden je založba Studia Humanitatis (SH), ki skrbi za prevode ključnih del humanistike in družboslovja, praznovala 25 let. Četrtkova predavanja in večerni pogovor dveh svetovno priznanih zgodovinarjev Rogerja Chartierja in Carla Ginzburga v Cankarjevem domu lahko razumemo v kontekstu pri SH nedavno izšle uspešnice Sir in Črvi Ginzburga ter dela Sociologija, zgodovina, književnost, v katerem svoje zgodovinske poglede soočajo omenjena dva avtorja in sociolog Pierre Bourdieu.

Pomembni obisk pa lahko razumemo tudi kot priznanje dolgoletni dejavnosti te založbe. Roger Chartier, ki velja za enega najpomembnejših francoskih zgodovinarjev in predava doma in v tujini, pripada znameniti šoli Annales, ki sta jo ustanovila Lucien Febvre in Marc Bloch, med njena najvidnejša imena pa sodijo še Ferdinand Braudel, Georges Duby, Jacques Le Goff in Philippe Ariès. Francoska šola z močnim mednarodnim vplivom se je oddaljila od totalne zgodovine, osredotočene na prelomne politične dogodke in osebnosti, ter se preusmerila v analizo družbene zgodovine in zgodovine kulturnih praks. Chartier v duhu te tradicije svoje zanimanje usmerja v zgodovino knjig, založništva, branja, izobraževanja in zasebnega življenja.

Predavanje na temo Kako brati besedilo, ki ga ni – ali ga ni več? je Chartier posvetil izgubljeni drami Cardenio iz 17. stoletja, katere avtorstvo se pripisuje več dramatikom. Chartier je prek raznih virov rekonstruiral zgodbo in kontekst drame, ta raziskava pa ga je pripeljala do osvetlitve njenega nastanka ter soočenja s teksti, ki imajo podobno vsebino. Poleg tega izgubljeno delo govori o močnem vplivu romana Don Kihot Miguela de Cervantesa in vplivu na angleški prostor nasploh, opozarja pa tudi na kulturo izdajanja knjig v elizabetinski Angliji (dveh tretjin igranih dram tedaj namreč niso natisnili) ipd.

Na skoraj ontološko zgodovinsko temo se je v svojem nastopu osredotočil Carlo Ginzburg, in sicer je razmišljal o delu zgodovinarja danes. Svetovno priznanega avtorja prištevajo k mikrozgodovini, ki je šoli Annales blizu po tem, da se usmerja na bolj partikularne teme raziskovanja, ki pa lahko osvetlijo širše zgodovinske probleme. Ginzburgova svetovna uspešnica iz sedemdesetih let z naslovom Sir in črvi govori o furlanskem mlinarju Domenicu Scandelliju, imenovanem Menocchio, ki je prišel v kremplje inkvizicije.

Ginzburg je zaslovel s svojo indicialno metodo, ki zgodovinopisje približuje delu detektiva; na tokratnem obisku v Ljubljani je poudaril, da je do svojega koncepta zadržan, saj v njem vidi nevarnost, da bi dobil status dogme. V svojem predavanju je razpravljal o tem, kako se zgodovinar sooča z viri, denimo, kako razumeti besede, ki so danes enake kot nekoč, njihov pomen pa se je vmes radikalno spremenil.

Zgodovina in literatura

Vrhunec je obisk zgodovinarjev dosegel zvečer, ko sta se oba avtorja soočila na temo zgodovine in literature. Pogovor je potekal skoraj v duhu Zgodovinskih ponedeljkov, radijske oddaje, ki jo vodi Chartier na radiu France Culture in v kateri gosti znane zgodovinarje.

Literatura in zgodovina je sicer tema, ki je blizu obema avtorjema. Na začetku pogovora sta razčiščevala predvsem, kakšno je razmerje med fikcijo in literaturo. Ginzburg je poudaril, da je literatura precej širši pojem in zadeva tako zgodovinopisje kot fikcijo. Po njegovem je ključno vprašanje, kako obe – tako zgodovina kot fikcija – zadevata realnost. V načelu pa je prepričan, da sta obe postavljeni v razmerju do resnice.

Chartier je podobno vztrajal, da zgodovinarji nimajo monopola nad preteklostjo in da druge oblike literature, kot sta zgodovinski roman in film, z zgodovino ohranjajo stik. Kot primer je omenil Honoréja de Balzaca, katerega želja je bila napisati zgodovino družbe, družbenega sveta, to pa je izziv predvsem za zgodovinarje, ki so obremenjeni predvsem z velikimi političnimi idejami in dogodki.

S slednjim se je Ginzburg strinjal, sam zadnji dve desetletji vztraja na pomembnosti »drugega pogleda«, ki ga veliki pisatelji, kot so L. N. Tolstoj, Marcel Proust, Robert Musil s svojimi deli, z odstiranjem najglobljih človekovih občutenj, dajejo zgodovinopisju. Pri tem je opozoril na nevarnost postmoderne mantre, ki izenačuje fikcijsko in zgodovinsko naracijo. Sam v nasprotju s tovrstnim relativizmom in skepticizmom vztraja pri tem, da je potrebno razliko obdržati.

Montaža v zgodovini

V drugi vrsti se zdi italijanskemu zgodovinarju plodna navezava zgodovine na vizualno kulturo, še posebej na film. Pomemben se mu zdi uvid sovjetskega režiserja Sergeja Eisensteina, ki je v literaturi (na primer pri Charlesu Dickensu) že našel ključne filmske elemente: rez in filmsko montažo. To pomeni, da je film kot struktura prisoten dolgo pred svojo tehnično dovršitvijo. Tudi zgodovinopisje je po njegovem montaža, ki z rezom ustvarja praznine, te pa so potem podvržene interpretaciji – podobno kot v filmu.

Praznino Chartier povezuje s tipografijo, z znaki. Tipografska razporeditev besedila in praznin implicira različna branja. Oblika producira pomen, njihova mnogoterost pa prinaša različne percepcije besedila, tako kot oblike nimajo za vse istega pomena.

Prav problem praznine, reprodukcije ločil in praznin je oba avtorja pripeljal k skoraj ontološkemu spraševanju; o vlogi reza pri oblikovanju pomena in pri vzpostavljanju poudarka v tekstu ipd.