Tiskane izdaje
Ljubljana – »Slovenija je ena redkih držav, v kateri so se mi dogajale le lepe reči. Takih držav je malo,« je sinoči pred popolnoma polnim klubom Cankarjevega doma zatrdil ugledni madžarski pisatelj Péter Esterházy, prvi tuji gost letošnjega festivala Fabula.
Začetek 11. izdaje festivala zgodb Fabula je pisatelj Aleš Šteger poskušal intonirati, kot je dejal, neprimerno; publiko je spomnil na založniške primerjave knjig in čevljev izpred dvajsetih let in ugotovil, da bi bili danes založniki pravzaprav veseli, če bi lahko prodali knjigo za polovico cene para čevljev.
To neveselo pomisel je nadaljevanje večera z madžarskim gostom vendarle omililo, ko je odgovarjal na vprašanja moderatorke Jutke Rudaš, je na vrsto prišla Esterházyjeva spontana dovtipnost, tako da je publika skoraj lahko pozabila, da bo letošnja Fabula minila brez podelitve istoimenske literarne nagrade.
Pisatelj, esejist in dramatik Péter Esterházy, potomec ene od najstarejših madžarskih aristokratskih družin, se je rodil aprila 1950 v Budimpešti, in velja za enega redkih pisateljev, ki so se v enostrankarskem režimu uprli tabujem.
Bil je sodelavec literarnega mesečnika Jelenkor, ki je v času komunističnega režima Madžarom dajal vsaj malce upanja, da so nekateri še zmožni razmišljati s svojo glavo. Leta 1974 je diplomiral iz matematike, od leta 1978 je svobodni književnik.
Za svoje delo je prejel številne literarne nagrade doma, med njimi najvišjo Kossuthovo nagrado, leta 1988 je bil dobitnik nagrade vilenica, kar je bila njegova prva mednarodna nagrada.
Za njegovo najpomembnejše delo velja obsežen roman Harmonia caelestis, knjiga o očetih, ki je izšel leta 2000, v slovenščini pa ga lahko beremo v prevodu Mladena Pavičića. V slovenščini so poleg Harmonie izšli še avtobiografski roman Pomožni glagoli srca (prevod Jožeta Hradila) in romana Hrabalova knjiga (Marjanca Mihelič) in Ženska (Gabriella Gaál).
Na vprašanje, kako je lahko svoj monumentalni »roman o očetih« Harmonia caelestis pisal kar deset let, je pisatelj odgovoril z eno besedo: »Težko.«
V nedavnem pogovoru s slovenskim prevajalcem je Esterházy pomislil, da bi Harmonio lahko pogojno označili kot zgodovinski roman, a z dodatkom, češ da »ni gotovo, da je to zgodovinski roman, a je morda (tudi) roman zgodovine,« danes pa je razložil, da izvira iz aristokratske družine, a ni podedoval nikakršnega bogastva, ampak nekaj več, zgodbe o svoji družini: »To znam uporabljati veliko bolje kot kak dvorec.«
Kaj je diplomiranega matematika odvrnilo od matematike? Ni bil notranji glas, ampak zunanji, je povedal Esterházy: »Za to so odgovorni ruski komunisti – ni kazalo, da bi se lahko vpisal na fakulteto, kjer bi lahko vpisal književnost, pa sem šel na matematiko. Sem pa tam srečal precej pametnih ljudi,« je dodal z nasmehom. »Lepo je namreč doživeti meje lastnega razuma,« je še povedal Esterházy o matematiki.
Ko pa je odgovarjal na vprašanje o začetkih svoje pisateljske poti – zaslovel je že s prvim, satiričnim romanom –, je razložil, da je bila madžarska diktatura mehke vrste, šibka, vendar pa je vedno obstajala grožnja. »To je za diktaturo najpomembneje, strah, ki ne izgine ... moj prvi roman, Proizvodni roman, je naredil nekaj, kar imajo diktature najmanj rade, norčeval se je. Iz knjige je bilo tako glasno slišati glas svobode!«
Tako kot doslej bodo ob festivalu dela tujih gostov izšla v slovenskem prevodu po vsakomur dostopni ceni pet evrov. Med njimi je – v prenovljenem prevodu – tudi Esterházyjev zgodnejši avtobiografski roman Pomožni glagoli srca, v katerem občuteno opisuje odnos med pripovedovalcem in njegovo materjo ter se osredotoča na dojemanje njene smrti.
