Tiskane izdaje
Evald Flisar je izbrušen in vešč pripovedovalec, ki z lahkoto prevzame pozornost bralca. Popularnost njegovih knjig to tudi dokazuje. Njegov zadnji roman Začarani Odisej je zgodba o osebni drami posameznika, skozi katero odseva drama globalne družbe, ki je zašla iz svojega centra v slepoto svojega obstoja.
Antični svet Odiseja, katerega usodo so takrat določali in usmerjali bogovi, so v sodobnem času, ki je tudi scenografija literarnega sveta Evalda Flisarja, zamenjali posamezniki, ki iz pozicije moči manipulirajo in posegajo v življenja ljudi, ki postanejo njihove žrtve. Njihova igra je brez odgovornosti in tudi brez slehernega sočutja: po svoji volji se maščujejo ali obljubljajo rešitev težav. Čeprav je vpeta v literarni svet, je še kako del našega vsakdana.
Roman je prvoosebna pripoved lika, ki živi v globalnem svetu in na Baliju v nesreči izgubi spomin. Vanj se zaleti deskar in mu tako poškoduje možgane, da ne ve več, kdo je in kakšna je njegova preteklost. Zdraviti ga začne nevrolog in pošlje na nenavadno terapijo, na potovanje s celine na celino, od koder naj različnim naslovnikom pošilja poročila o svojem stanju. To mu naj bi bilo v pomoč pri iskanju njegovega jaza in njegovega doma, pri iskanju identitete. Odkrivati začne svoj odnos do temeljnih bivanjskih danosti kot so ljubezen, bog, umetnost, družina in smrt.
Ljubezen si predstavlja »kot prijateljsko osebo z lepo (predvsem po duši lepo) osebno nasprotnega spola, s katero me neločljivo povezujejo različni projekti, od vzvišenih do banalnih.« Meni tudi, da Svetega pisma ni treba brati dobesedno, kot tudi ne drugih svetih zbirk predpisov in ukazov, temveč se je do boga treba dokopati z domišljijo. Izraža veliko simpatijo do filozofije kot ljubezni do modrosti, pa tudi zaupanje v znanost. A kot nakazuje konec knjige, ko eden od njegovih junakov pove, da je »ves svet izgubil spomin«, gre ne samo za osebno dramo posameznika, temveč globalne družbe, ki je zašla iz svojega centra. Niti ga ne pozna niti prepozna. Zašla je v slepoto svojega obstoja.
Odmevi
Evald Flisar je avtor enajstih romanov (sedem med njimi je bilo nominiranih za nagrado kresnik), dveh zbirk kratke proze, treh potopisov – za tretjega med potopisi, Popotnik v kraljestvu senc (1992), je prejel nagrado Prešernovega sklada – dveh knjig za mlade (obe nominirani za nagrado) in petnajstih dram (sedem nominiranih za grumovo nagrado, trikrat jo je prejel). Njegova dela so prevedena v 33 jezikov, med njimi hindujskega, bengalskega, malajskega, nepalskega, indonezijskega, turškega, japonskega, arabskega, njegove drame pa uprizarjajo poklicna gledališča po vsem svetu. Dvajset let je živel v tujini, bil predsednik Društva slovenskih pisateljev in je od leta 1998 urednik revije Sodobnost. O njem je leta 2012 nastal tudi dokumentarni film v režiji Damjana Kozoleta, ki so ga snemali na več lokacijah, v rodnem Prekmurju, v Londonu, kjer je pisatelj živel celo dekado, Indiji in Egiptu, kjer je gostoval.
Njegov zadnji roman, je bil v slovenskih medijih doslej že izdatno recenziran. Marko Pavliha je v Sodobnosti zapisal, da »smo pozabili, kaj pomeni biti človek, vsi prejmemo diktate nevidnih krauthakerjev (op.p. nevrolog, ki zdravi glavnega junaka) in jih ubogljivo izpolnjujemo, ker moramo preživeti in se ne znamo ali ne zmoremo upreti.« Zgodbo izpiše vešče, menijo kritiki. »Flisarjev pristop je tak, stampedo dogodkov, v katere je vpleten njegov junak, ki bralcu ne pusti odložiti knjige,« meni Igor Bratož v Delovih Književnih listih. »Pisan je tekoče,« pravi Milan Vincetič v Večeru, »in hote teče v maniri 'hkratnih utrinkov', ki se nenasilno spletajo v 'zaporedje epizod', kakršne lahko (do)živimo tu in zdaj. Roman, ki skuša odčarati prevečkrat začarano naravo (medčloveških) odnosov, ki niso 'le telesni, tudi psihični'.«
Je pa lahko tudi alegorija ponorelosti sodobnega sveta, ki je iztiril do neprepoznavanja samega sebe.
