Tiskane izdaje
Prizorišče podelitve je frankfurtska cerkev Sv. Pavla, kjer se je leta 1848 zbrala nemška ustavodajna skupščina, višina nagrade je 25.000 evrov, podeljujejo jo od leta 1950, med doslejšnjimi dobitniki so ugledna imena kakor Hermann Hesse, Thornton Wilder, Léopold Sédar Senghor, Max Frisch, Astrid Lindgren, Octavio Paz, Václav Havel, Mario Vargas Llosa, Jürgen Habermas, Susan Sontag, Orhan Pamuk, Claudio Magris, lansko leto kitajski disident Liao Yiwu.
Upravni odbor je v utemeljitvi zapisal, da nagrajuje avtorico, ki je konsistentno in učinkovito sledila življenjem in izkušnjam sodržavljanov v Belorusiji, Rusiji in Ukrajini tako, da je artikulirala njihove strasti in žalost na ponižen in dobrosrčen način. Iz njenih tragičnih kronik usod posameznikov se svetli černobilska katastrofa, sovjetska vojna v Afganistanu in neizpoljnjeno upanje na mir po razsutju sovjetskega imperija. Slovenski bralci lavreatko poznajo po njenem sprva cenzuriranem romanu Černobilska molitev: kronika prihodnosti; leta 2009 ga je v prevodu Veronike Sorokin izdala založba Modrijan.
Svetlana Aleksijevič se je rodila leta 1948 v zahodnoukrajinskem mestu Stanislav (danes Ivano-Frankivsk), po diplomi iz novinarstva je bila nekaj časa novinarka lokalnega dnevnika in učiteljica, pozneje se je zaposlila pri regionalnem časniku v Minsku, od srede sedemdesetih let je bila sodelavka literarne revije Neman.
Slovenski založnik njenega dela Černobilska molitev opisuje njen opus takole: »Novinarka, ki že nekaj desetletij piše kroniko Glasovi utopije, je doslej izdala pet knjig, v katerih »mali človek« pripoveduje o času in samem sebi. Z njimi je ustvarila poseben žanr - polifoni izpovedni roman, v katerem se iz majhnih zgodb poraja velika zgodba, zgodba o 20. stoletju. Posamezni knjigi posveti več let, od štiri do sedem, se srečuje, pogovarja in zapisuje besede sogovorcev, ki jih je navadno med petsto in sedemsto. S svojimi deli se dotika tako občutljivih tem, da se je morala zagovarjati že pred sodiščem (zaradi pričevanj iz sovjetsko-afganistanske vojne v knjigi Dečki iz cinka, 1989).
Černobilsko molitev je pisateljica napisala že leta 1997, vendar ji je pri prejšnjih izdajah cenzura prepovedala objaviti nekatere dele. V celoti, z vsemi pogovori, ki jih je vključila, je knjigo izdala šele leta 2006.«
S svojim kritičnim pisanjem je vzbudila posebno zanimanje beloruskega režima pod vodstvom predsednik Lukašenka: prisluškovali so njenemu telefonu, prepovedali so ji javno nastopanje. Zatočišče je za več let našla v Parizu, sledili sta štipendiji v Stockholmu in Berlinu. Leta 2011 se je kljub vsakršnim težavam vrnila v Minsk.
