Tiskane izdaje
Slogan letošnjega festivala »Ko odrastem bom srečen!« so našli v Knjigi vseh stvari, s katero je Kuijer dosegel mednarodni uspeh in je tudi pri nas prejela oznako zlata hruška, ki jo kakovostnim knjigam podeljuje Pionirska knjižnica – center za mladinsko književnost in knjižničarstvo.
S karizmatičnim pisateljem se je v sredo pogovarjal Boštjan Gorenc Pižama, vidno tudi sam navdušen nad svojim sogovornikom. Zleknjena vsak na svoj zeleni fotelj sta pogovor seveda začela o Sloveniji, nadaljevala pa o njegovi največji uspešnici, Knjigi vseh stvari, napisani v obliki dnevnika devetletnega Thomasa, ki v 50. letih odrašča v Amsterdamu.
Medtem ko versko fanatični oče pretepa njegovo mamo, Thomasu na pomoč priskoči soseda, ki mu pove, da bo srečen, če se ničesar ne bo bal. Podobnosti med fikcijo in realnostjo zariše sam, ko doda, da odraščati v 50-ih ni bilo lahko.
»Vojna se je pravkar končala in celotno vzdušje je bilo žalostno. Ljudje so se počutili krive za to, kar se jim je zgodilo. Moj oče si je vse težave, skozi katere smo šli, razlagal kot pomanjkanje vere. Tako je postal zelo fundamentalističen. To doživlja tudi Thomas, ki vidi same nesrečne odrasle in se odloči, da bo drugačen, da bo srečen.«
Med njegovimi deli ima posebno mesto tudi zbirka mladinskih knjig, prevedenih tudi v slovenščino, o deklici Polleke, ki želi postati pesnica. Medtem ko sama nima težav z navdihom, je njen oče pesnik, ki ne piše pesmi. Odvisen je od drog, svoje težave ima tudi mama.
»Polleke ima občutek, da mora svoja starša izobraziti, saj je svojo pot že našla. In tako je tudi na Nizozemskem. Veliko otrok pogleda svoje starše in si misli, od mene se lahko veliko naučijo. Pomagal jim bom odrasti!«
Njegova dela so prežeta z družbeno kritiko. Dotakne se rasizma, vere, drog in smrti, vendar vse predstavi na tako zabaven in topel način, da stran za stranjo nezavedno prebiraš z nasmehom. Odrasle dostikrat prikaže kot čudaške, nevrotične in izgubljene.
Starše njegovih junakov pestijo razne težave, ki jih morajo zanje reševati njihovi otroci. Glavni junaki so otroci, polni absurdnih domislic, z izoblikovanim, drugačnim pogledom na svet, ki ne razumejo, zakaj njihovi starši ne odrastejo.
Čeprav sam priznava, da raje piše o otrocih s težavami se sam nase dobrovoljno razjezi: »Moje knjige niso samo tragične!« Priznava pa, da je pred tragedijo, v kateri sta bila ujeta njegova starša, hotel pobegniti. Medtem ko so mnogi poskusili ubežati skozi prijateljstvo, prvo ljubezen ali ljubezen do živali, je sam svoj izhod našel v umetnosti. In ta izhod želi pokazati tudi drugim.
»Otrokom je treba pokazati, da ni treba biti najpametnejši, da lahko razumeš knjige in uživaš v stvareh kot so pesmi in glasba. Treba jim je samo odpreti srce in v njih uživati.«
Kuijer v Sloveniji ostaja do jutri, saj se bo v okviru festivala srečal še z učenci raznih osnovnih šol.
Edina lovorika, ki se mu je kljub nominaciji uspela izmuzniti, je nagrada za mladinsko literaturo Hans Christian Andersen, vendar bivši učitelj izgleda kot da bi mu bilo za to malo mar.
