Tiskane izdaje
Založba Franc-Franc, ki sooblikuje in povezuje sodobno slovensko književnost na tej in oni strani Srebrnega brega, med Porabci in osrednjo Slovenijo, ter razširja glas s panonskega roba, je zaznamovala obletnico uspešnega delovanja z dvojezično izdajo jezikovne poslastice Štefana Kardoša Zajčja sled.
Avtor je leta 2008 prejel kresnika za roman Rizling polka; njegov roman Pobočje sončnega griča pa je bil leta 2011 med kresnikovimi finalisti.
Zajčja sled je zvočno in izpovedno izčiščena proza z barvitimi temelji dolskih povesti in bajk z vražami in verovanji, v prispodobah s stricem Amerikancem, ameriškimi okruški, zajčjimi sledmi. Izza vsega tega valovijo hrepenenja, da se uzre boljši svet, morda jezero na vzhodu, ki ga je bilo videti redkim, z izpovedjo čutenja in mišljenja goričkega in prekmurskega človeka.
Močna so pričakovanja novega, velikega in srečnejšega sveta, iz katerega se vrača stric protagonist kot po zajčji sledi, pri tem pa ne more zagotovo reči, da je srečnejši svet z izpolnitvijo hrepenenj ravno v Ameriki. Verjetno tudi ni izpolnitev v Blatnem jezeru, proti kateremu z goričkih bregov hrepeneče zre mladež proti vzhodu, prepričana, da bodo tisto jezero nekoč uzrli z domačega brega, ker da ga je bil nekoč nekdo že uzrl.
Gobar v predstavljeni zgodbi, ko v Dolskem gozdu stopi na zajčjo sled, izgubi orientacijo, da ne ve, kako priti iz gozda. Zgodba pritegne tudi z bivanjskimi vprašanji o ambivalentnosti in svojevrstnih mitoloških sferah, ki ostajajo nedosegljive. V spodobno tehnopoetsko zlitost proze se tkejo hrepenenja in pričakovanja z vsem, kar žene človeka naprej.
Pa pride morda čas, da je tista sreča, po kateri je človek hrepenel nekam v daljave, v resnici na domačem bregu, ki je lahko tudi simbolni ali metaforični Srebrni ali gorički breg – dasiravno v domačem krogu, ki je varno sklenjen kot v infantilni kalejdoskop življenja in letnih časov.
Izraz zajčja sled izraža posebno ljudsko izročilo goričkih Križevcev iz Kardoševega domačega kraja in je prispodoba izgubljajočega se človeka, ki se mu je prav zato odstrl skrivnostni drugi svet – s tem spoznanjem se vrne domov drugačen, morda podoben čudaku. V to prozno tkivo se odtiskuje sled davnih verovanj, po katerih je zajec, Lunin spremljevalec, simbol skrivnosti, pa tudi ciklično obnavljanje življenja; je nekakšna spletna vez med stvarnim, realnim in nadčutnim svetom.
Kardoševa Zajčja sled seveda ni samo ljudsko izročilo, temveč je večplastna sporočilna izpoved, tudi zgodba o pesniku, ki ga ujame zajčja sled na njegov dvanajsti rojstni dan in zraste z njim v sociološke, filozofske in mistične sfere z obrisi velikega jezera in velikih hrepenenj.
Avtor odkrhne trdo skorjo kolača o bistvu in smislu življenja, v sam kolač pa ne prodre, čeprav mu že tematika ponuja imenitne možnosti. Nedotaknjeno pušča skrivnost življenja. Zato pa obstaja upanje, da se bo nekoč izrisal obris velikega (Blatnega) jezera, ki lahko ponazarja tudi osvoboditev jezika izpod znanega jarma, dasiravno je ta možnost ovita v povoje alegorij in alegorez.
Tudi vračajoči čudak iz Amerike se kradoma povzpne na domač hrib Gregorin, da bi z njega zagledal odblesk Blatnega jezera na vzhodnem nebu, kakor da poželenje in upanje nikoli ne umreta.
Zajčjo sled je Kardošu pomagala preliti v pristno porabščino Marijana Sukič, znana proučevalka porabskega žargona, ki temelji na prekmurskem narečju.
Ob letošnji dvajsetletnici si založba Franc-Franc zasluži pohvalo, ker v teh hudih časih ostaja pri življenju in je doslej ustvarila že 156 enot knjižnega in 43 enot neknjižnega gradiva. Spodobi se, da ob koncu vsaj bežno omenimo zbirko Mostovi, s katero založba promovira literaturo madžarske manjšine v slovenskem kulturnem prostoru in zbirko Podoba Panonije, ki spodbuja strokovne premisleke z različnih področij Prekmurja. Pri tem nekoliko zanemarja Prlekijo, ki prav tako sodi v panonsko območje.
