Tiskane izdaje
Že štirideset let prevaja Ruse, tudi Srbe. Verjetno so mu bili doslej Slovenci najbolj hvaležni za vandrovsko epopejo Moskva-Petuški (1980) Venedikta Vasiljeviča Jerofejeva. Prav prejšnji teden je ugledal slovensko luč Osip Mandelštam.
Čez vse pa je prevod Idiota Fjodorja Mihajloviča Dostojevskega, ki je izšel konec lanskega leta (založba Modrijan). Drago Bajt je po poklicu komparativist in rusist, poklican pa za prevajalca, literarnega kritika, esejista in celo ugankarja.
Po petdesetih letih je seveda zastarel vsak prevod, a vprašal vas bom kar naravnost: je bil, poleg tega, osnovnega, še kakšen razlog, da ste se lotili tako zahtevnega dela?
Glavni razlog, da sem se lotil prevajanja Idiota, sploh ni bila zastarelost prevoda, tj. prevoda Janka Modra. Ta roman Dostojevskega sem v določenem trenutku začel prevajati povsem iz osebnih razlogov. Ob menjavi službe leta 2003 sem bil prisiljen nekaj mescev ostajati doma, zato sem zapolnil čas s prevajanjem umetnine, kar me je v tistem času notranje pomirjalo; Idiot mi je med vsemi romani Dostojevskega namreč nekako duhovno in estetsko najbližji, zato sem se želel vpisati med poustvarjalce Dostojevskega na Slovenskem (pred tem sem prevedel tudi Srečelovca). Hotel sem tudi ustvariti konkurenčen prevod, saj naj bi bilo vsako vrhunsko delo svetovne književnosti na trgu dostopno vsaj v dveh enakovrednih prevodih hkrati.
Ker sem prevajal samoiniciativno, brez poprejšnjega dogovora glede objave, sem pozneje imel s tem delom precej težav. Med iskanjem založnika sta v naslednjih desetih letih dve založbi propadli, dve osrednji pa dela nista bili pripravljeni izdati, ker sem bil med nezaželenimi avtorji, tako da je šele založba Modrijan poskrbela za knjižno izdajo.
Kaj vi veste, česar prevajalca pred vami, se pravi Vladimir Borštnik in Janko Moder, prvi pred skoraj devetdesetimi, drugi pred petdesetimi leti, nista mogla vedeti?
Oba prevajalca Idiota v slovenščino seveda nista vedela marsičesa, kar vemo danes in kar vem tudi jaz. Vendar znanje o konkretnem literarnem delu ni odločilno za to, da se človek loti novega prevoda. Naj za primer navedem zadnji stavek prvega odstavka z začetka Idiota v vseh treh prevodih.
Borštnik (1925): Vsi so bili seveda trudni, vsem so postale tekom noči oči težke, vsi so se nazebli, obrazi so jim bili bledožolti kot barva megle.
Moder (1959): Vsi so bili, kakor je po navadi, utrujeni, vsem so se po prečuti noči zapirale oči, vsi so bili premraženi in obrazi vseh so bili bledo rumenkasti, nekam meglene barve.
Bajt (2013): Vsi so bili, kot se spodobi, utrujeni, oči so jim ponoči postale težke, vsi so prezebali, njihovi obrazi so bili bledorumeni, barve megle.
Kaj povedo ti primeri?
Kažejo, da je Borštnikov prevod danes seveda jezikovno tako zastarel, da ga ni več mogoče izdajati. V njegovem Idiotu mrgoli besed, kot so razsvit, usmev, zasinel, tolst, činovnik, šribarenje, inozemski, samosvest, protiviti se, ž njim, brezobraznost, priskočivši, jedva, makar, ka-li, mašinalno, rekši; vmes je tudi precej rusizmov tipa matuška. Modrov Idiot pa je jezikovno še danes kar spodoben, seveda pa nosi pečat prevajalčevega sloga, ki ni v vsakem trenutku primeren za roman; ta slog danes ni več sodoben, saj se napaja iz literature prve polovice 20. stoletja.
Moder je rad barval svoje prevode s kmečko in ljudsko leksiko, ki v Idiotu ni funkcionalna; to se kaže v rabi frazemov, rekel in pregovorov, ki je na primer pri meni drugačna. Sicer pa smo že imena nekaterih glavnih junakov vsi trije pisali drugače: Borštnik Ardalijon, Adelajda, Ljebedev; Moder Ardalion, Adelaida, Lebedev; jaz Ardaljon, Adelajda, Lebedjev.
Tisto, kar Borštnik in Moder verjetno res nista vedela ali pa sta temu posvečala premalo pozornosti, je na primer raba prislova vdrug (znenada, na lepem) pri Dostojevskem. Pisatelj ga rabi pogosto, saj z njim dramatično poganja dogajanje, zlasti v ključnih trenutkih. Borštnik uporablja izmenično naenkrat in nenadoma, tudi hipoma, Moder pa predvsem mahoma, nenadoma in nepričakovano; oba torej variirata z izborom sinonimov. Jaz sem se odločil za rabo namah, ki sem jo ohranjal skozi ves roman, saj ima vlogo nekakšnega tehničnega termina.
Ko v spremni besedi Ruski Don Kihot razvijate misel, kako si junak, se pravi knez Miškin, 'idiot', umišlja etično odrešitev sveta, ste zapisali tudi tole: 'Ljubezen stoji nasproti denarju; ruski altruizem se kosa z evropskim egoizmom; Rusija bo odrešila Evropo, ki jo duhovno presega, in obnovila svet z novo idejo, ki temelji na pravoslavni veri v Odrešenika.' Kaj pravite, je kaj ostalo od Rusije, kakršno je v svoji duhovni projekciji videl Dostojevski?
Vizija Evrope in Rusije in protipostavljenost obeh civilizacij pri Dostojevskem je splošno znana. Vendar je ostala last 19. stoletja. Oktobrska revolucija je razkol poglobila in dokončno utrdila, vendar tako, da je izgnala iz Rusije vso duhovnost, njeno svetovno vodilnost pa utemeljila v družbeni naprednosti, ideološki in kulturni prevladi Sovjetske zveze nad svetom. To se je izkazalo za popolno iluzijo, v stalinističnem času pa za usodno slepoto, ki je popeljala državo nazaj v preteklost.
Danes sta za Rusijo značilna prav pomanjkanje demokracije in humanizma, zato se zaman poskuša približati Evropi in Ameriki, kar je želja mnogih. Mnogi temu tudi nasprotujejo: že pisatelj Zinovjev je svojčas obžaloval propad homo sovieticusa, tj. človeka, ki se je utemeljeval na socializmu in marksizmu.
Kaj lahko danes bralec, tudi slovenski, najde v Idiotu? Minulo utopijo? Slutnjo perspektive?
Predvsem minulo utopijo, ki nima perspektive. Prav Idiot je morda tisti roman Dostojevskega, v katerem so velike družbene in filozofske ideje razvite največ v priložnostnih debatah, ne zaznamujemo pa usodno literarnega sveta in njegovih junakov. V središču je univerzalna tema ljubezni, vendar ljubezni, ki ne bo odrešila sveta, saj ne more odrešiti niti človeka.
To je pokazalo že krščansko pojmovanje ljubezni, ki je še danes zgolj pobožna želja. Idiota je treba brati predvsem kot roman o ljubezni, ki lahko povzdiguje ljudi, vendar jih lahko tudi ubija. Idiot je spretno komponiran in dramatično stopnjevan roman o človeški ljubezni, ki vodi v nesrečo, trpljenje in smrt.
Idiot je zagotovo vaš največji prevod iz ruščine, ni pa edini. Prevajali ste prozo, teorijo in poezijo. Ali ste kot komparativist in zlasti rusist dobro informirani o sodobni ruski literarni sceni? Kaj Slovenci, ki smo zdaj neprimerno bolj obrnjeni proti zahodu kot proti slovanskemu vzhodu, zamujamo?
Idiot je res moj najobsežnejši prevod, ni pa bil zame kot prevajalca najtežje opravilo. Dostojevski je lahek v primerjavi s prevajanjem Andreja Belega ali Piljnjaka, Mandelštama ali Platonova. Področje moderne ruske literature (1890–1940) me zato še danes najbolj zaposluje.
Sodobno rusko literaturo poznam v glavnih potezah, njenemu prevajanju pa se posvečajo predvsem mlajši (Borut Krašovec, Lijana Dejak, Jelka Ciglenečki); mislim, da je po njihovi zaslugi Slovencem v zadnjih petnajstih letih postala dovolj znana, tako da v tem ne občutim velike praznine. Se pravi, da smo tudi o ruski literarni sodobnosti ta hip dovolj obveščeni.
Kako pa gledate na sodobno slovensko literaturo? Veljate za človeka, ki zna biti kritičen.
Težko rečem, da podrobno spremljam sočasno slovensko literaturo – bolj sámo literarno življenje in predvsem družbeno-idejno-kulturne perturbacije, ki jih poskušam občasno tudi reflektirati v esejističnih zapisih po časopisju. Literatura se pač razvija po svojih zakonih, neodvisno od okolja; je pa to danes izrazito nenaklonjeno zlasti avtorjem v samostojnem statusu, saj honorarji ne omogočajo golega preživetja. Sem kritičen do sedanje vloge pisateljskega društva in njegovega vodstva, ki se je aktiviralo na napačni strani družbenega dogajanja in zato doživlja kritike in ignoranco pri članstvu.
Imate pred sabo še kaj tako velikega, kot je Dostojevski? Ali pa čisto malo manjšega?
V zadnjem času se več posvečam nekaterim lastnim načrtom s področja literarne in kulturne zgodovine: preučujem namreč doktrino socialističnega realizma v Sovjetski zvezi in pri nas. Upam, da bo v kratkem nastala obsežnejša študija. Moji prevajalski načrti so skromnejši: naredil bom še kaj, kar bo zaokrožilo moje doslejšnje prevajalsko delo, na primer antologijo ruskega simbolizma. Pravzaprav imam eno samo večjo željo: na novo prevesti Gogoljeve Mrtve duše. Če se v kratkem ne bo našel založnik, bom spet poskusil iz veselja in na svojo roko.
