Tiskane izdaje
Čeprav je beseda legenda preveč razširjena, je za Ančko Gošnik Godec edina na mestu. Ta naša ilustratorka, rojena leta 1927, je v dolgi karieri soustvarila nekaj najlepših slovenskih otroških knjig. Pred kratkim so predstavili tri nove knjige z njenimi ilustracijami. Posebno imenitna je antologija Ančkinih ilustracij Zlata ptica.
Kako se spominjate otroštva – je bilo veselo, polno barv, smeha, ljubezni?
Vse to je bilo. Šest otrok je bilo v družini, vsi smo bili vesele sorte, tako da je bilo vedno živahno. Imeli smo strogo in pravično mamo pa milega očeta. Živeli smo v stiku z naravo, veliko hodili na izlete in v hribe, vsi smo bili skavti in navdušeni športniki. Rada sem risala, čeprav sem v primerjavi s štiriletnim pravnukom Žigom, ki nenehno riše, pravzaprav risala malo. Takrat nismo imeli materiala za risanje, imela sem le nekaj papirja in barvice. To lepo otroštvo in mladost je prekinila vojna, ki se je začela, ko sem bila stara štirinajst let.
Radi ste hodili k svojim tetam v Bohinj, vaša mama je bila namreč Bohinjka. Tete so vam menda pripovedovale pravljice o vilah, škratih, o Pehti in drugih pravljičnih bitjih in v vas prebujale domišljijo.
Res je. Največkrat so nas z junaki teh zgodb strašile. Dve nista bili poročeni in sta si vzeli čas za nečake. Bili sta oskrbnici planinskih koč, zato sem rada hodila k njim na počitnice, pa tudi k stari mami sem hodila v Bohinj. Spomnim se, da so mi naročili, naj peljem kozo k pastirju na pašo, jaz pa sem se je bala, saj je bila večja od mene. Spomnim se tudi modrasa, ki je nekoč zlezel prav blizu mene. Takrat je bil Bohinj seveda nekaj povsem drugega, kot je danes. Tja sem pozneje hodila tudi z možem in hčerko, vsako leto smo dva meseca taborili ob severni obali jezera. Veliko smo plavali, jadrali, hodili na izlete … Čas taborjenja sem porabila tudi za svoje delo. Zdaj imamo tam hišo.
Je ljubezen do risanja prišla od očeta, ki je bil soboslikar, pleskar in črkoslikar?
Oče je bil velik mojster v svojem poslu, pohištvo je pobarval tako, da je bilo povsem gladko, pa svetilo se je. Garati je moral, če je hotel preživeti veliko družino, zato ni imel časa za risanje. Mama je imela nekaj umetniškega daru, ustvarjala je prelepa ročna dela.
Kako je bilo v Gradcu na umetno-obrtni šoli?
Najprej sem hodila v meščansko šolo, potem v trgovsko, vendar me nič od tega ni zanimalo. Zato sem pri šestnajstih odšla na šolanje v Gradec. Vpisala sem se na umetno-obrtno šolo, oddelek za uporabno grafiko. Z mano je šla prijateljica Dora, ki je pozneje postala moja svakinja, ona je hodila na ekonomsko-trgovsko šolo. Umetno-obrtna šola v Gradcu je bila zelo kakovostna, imeli smo dobre profesorje.
Sicer se iz Gradca živo spominjam bombardiranja zavezniških letal. Najhuje je bilo novembra leta 1943. Z Doro sva se obnašali prismojeno. Ker sva hoteli biti v istem zaklonišču, sva po mestu tekali med alarmi. Imeli sva srečo, da se nama ni nič zgodilo.
Za odhod domov, v Celje, sva potrebovali dovolilnico. Oktobra leta 1944 nama dovolilnice niso več dali, temveč so naju poslali v delovno taborišče. Delali smo na kmetijah, kjer so ostale ženske z otroki. V delovnem taborišču sem bila sedem mesecev. Ni nam bilo tako hudo, kot je bilo drugim v koncentracijskih taboriščih, vendar smo delali vse dni v tednu, v težkih razmerah. Imela sem hudo domotožje. V Ljubljano sva prišli teden dni po koncu vojne. Zanimalo naju je, ali so že odprli kakšno šolo. Ker so bile te zaprte, sva odšli nazaj v Celje.
V Ljubljano sem se vrnila malo pozneje. Poleti leta 1945 sem dobila službo v litografiji v tiskarni Ljudska pravica. Po treh letih sem opravila izpit kot prva litografska risarka v Jugoslaviji. Hkrati sem junija leta 1948 naredila sprejemni izpit na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani. Imela sem same imenitne profesorje – Franceta Miheliča, Marija Preglja, Rika Debenjaka, Maksima Sedeja, st., Mirka Šubica, Borisa Kobeta, Gabrijela Stupico, Božidarja Jakca...
Približno takrat ste začeli tudi ilustrirati.
Že v Gradcu sem naredila kakšno ilustracijo pri predmetu Ilustracija. Spomnim se, da so nam dali za nalogo ilustracijo neke zgodbe. Naredila sem temen in vijoličast akvarel, ki je bil malce abstrakten, a zelo dobro sprejet. Resneje sem se ilustriranja lotila na akademiji. Prve risbe sem delala za uganke, ki so bile objavljene v reviji Pionir. Prve knjižne objave mojih ilustracij so bile v petdesetih, to so bile taborniške knjige. Mož Rupko, ki je bil tako kot jaz skavt, je napisal prvo knjigo o vozlih, jaz pa sem jih narisala. Prva velika slikanica, ki sem jo naslikala, je bila knjiga Vile avtorja Charlesa Perraulta.
Muca copatarica je prvič izšla leta 1957, kajne?
Tako je, narejena je bila v ročni litografiji, objavljena v drobni knjižici. Takrat so se mi zdele te ilustracije kar dobre, danes mi niso več všeč. Malo pozneje je urednica Kristina Brenkova predlagala, da bi Muco copatarico naredili še enkrat, v veliki slikanici. Te sem se lotila drugače, čeprav sem ohranila podobne motive. Postala je zelo priljubljena, do zdaj je izšla že v več kot sto tisoč izvodih.
Ali je urednica pri Mladinski knjigi Kristina Brenkova ugotovila, da vi najbolje ilustrirate ljudske pravljice?
Ta fama se je ustvarila počasi, težko je reči, od kod je pravzaprav prišla.
Kaj pa klasiki, Grimm, Andersen? Niste jih ilustrirali.
V resnici sem zelo rada ilustrirala ljudske pripovedi in besedila, ki sem ji prejela od urednikov. Njihov izbor mi je bil všeč. Motivi ljudskih pripovedi so precej podobni motivom v Grimmovih pravljicah.
Kako ste se počutili, ko ste gledali svoje ilustracije, zbrane v knjigi Zlata ptica ?
Nekatere se mi zdijo dobre, nekatere pa rahlo tuje. Kot da jih nisem naredila jaz, saj je od njihovega nastanka preteklo že toliko let. V knjigo sem z uredniki Ireno Matko Lukan, Andrejem Ilcem in Pavlom Učakarjem uvrstila tista svoja dela, ki se mi zdijo dobra in pomembna. Tehnično je zelo lepo narejena, oblikovala jo je Sanja Janša. Ko jo takole listam, imam včasih občutek, da bi lahko naredila več. Nisem namreč ilustrirala samo slikanic, temveč sem delala na veliko koncih – več kot štirideset let sem denimo sodelovala z revijami Ciciban, Pionirski list, Kurirček, Pionir in Tabor. Risala sem tudi križanke in uganke, pri tem sem sodelovala z možem Rupkom, ki je bil zelo dober avtor enigmatike in ugank zavozlank za otroke. Omenim naj še sodelovanje s televizijo Slovenija, kjer smo delali animirane slikanice. Vse to sem delala z veseljem, a ostalo mi je manj časa za ilustriranje leposlovja.
Tudi vaša hči, Jelka Godec Schmidt, je priznana ilustratorka. Se je ilustratorstva nalezla od vas?
Jelka je kot otrok mislila, da mame samo rišejo. Ni verjela, da zanje obstaja še kak drug poklic. Zdelo se ji je, da moraš biti slikarka, da ni druge izbire. Ponosna sem, da je hči postala ilustratorka, čeprav vem, da je to zelo garaški poklic, ki pa nudi veliko zadovoljstva. O svojem delu se ne pogovarjava veliko, se pa včasih posvetujeva.
Vaše ilustracije so z leti postajale vse bolj razkošne, bolj polne barv. Ste zavestno razvijali svoj ilustratorski stil v to smer?
Načrtno o stilu nisem razmišljala, niti se nisem trudila, da bi ga dograjevala. Spreminjal in zorel je spontano. Razkošje – gotovo se izkušnje in pridobljeno znanje z leti poznajo.
Všeč mi je, kadar je slika bogata, slikovita, z veliko podrobnostmi, kot na primer pri Treh botrah lisičicah ali pri Zeliščih male čarovnice. Po drugi strani so mi všeč tudi preproste slike, kot je vinjetka pesmi Neže Maurer Kostanjev škratek. Včasih že skromen motiv veliko pove. Pogrešam knjige s preprostimi črno-belimi ali dvobarvnimi ilustracijami.
Kako ste ilustrirali Zelišča male čarovnice ? Rastline so izrisane v najmanjše detajle.
Vsako rastlino sem zelo skrbno opazovala, včasih celo z lupo. Zanimala me je vsaka podrobnost. Te ilustracije sem delala zelo dolgo. Pri mojem poklicu je tako, da se skoraj nikoli ne zgodi, da bi imel v delu le eno knjigo. Vedno so še druga naročila, denimo za Ciciban ali Cicido.
Kaj pa Tri botre lisičice , imate kakšen spomin na ilustriranje te pravljice?
Rezijo sem hotela dobro spoznati. Zato sva se z dr. Milkom Matičetovim, ki je zbiral rezijanske pravljice, dvakrat odpravila tja na izlet. Pri slikanju sem uporabila motive in elemente iz rezijanske arhitekture in pokrajine, čeprav tam niso tako razkošne hiše, kot jih imajo tri botre lisičice.
Nekaj nasvetov mi je dal tudi nečak Jure, ki je bil takrat star okoli deset let. Vprašala sem ga: »Jure, kaj misliš, kakšne avtomobile so imele lisičice?« Odgovoril je: »Bolj dirkalne. Pa z dolgimi havbami, špicami na kolesih in usnjenimi sedeži.« Držala sem se njegovih nasvetov. Včasih pomislim, da je slike v resnici »namalal« boter skakelj – to v slikanici tudi počne.
Še kaj ustvarjate?
Še, še, in to z veseljem. Trenutno ilustriram beneško ljudsko pravljico Lisica in jež za revijo Cicido. Tako počasi nastaja nova zbirka beneških pravljic, ki jo pripravlja Anja Štefan. Nekaj težav imam, ker v Benečiji še nisem bila.
Ko gledam vaše pravljične vile, se mi zdijo čisto prave. Kako veste, kakšne so?
Dobre so z mano, pa se mi prikažejo. V Bohinju, kjer imamo počitniško hišo ob gozdu, se ponoči v prostoru med skalami in našo hišo pojavi neka neznana svetloba. Domišljija me hitro popelje, da vidim v njej pravljična bitja. To je zelo bogat in nenavaden svet.
