Tiskane izdaje
Britanska pisateljica Jeanette Winterson je zelo uspešna, ko »nategne svojo kožo« na kakšen fikcijski lik v svoji literaturi.
Takšen je, denimo, njen prvenec Pomaranče niso edini sad, ki je polavtografska pripoved o njenem otroštvu v versko blazni družini, takšna pa je tudi avtobiografska knjiga z naslovom Zakaj bi bila srečna, če si lahko normalna? (založba Škuc, prevod Suzana Tratnik), v kateri živčni zlom sproži, da se spoprime s temno senco svoje posvojiteljske matere, ki jo zasleduje skozi življenje.
Upravičeno si gospa Winterson zasluži naziv ene najbolj groznih mater v zgodovini literature.
Jeanette Winterson je bila rojena leta 1959 v Manchestru. Kmalu po rojstvu jo je mati dala v posvojitev in tako je otroštvo preživela v mestu Accrington na severu Anglije, v družini Winterson. Družina je bila binkoštne evangeličanske veroizpovedi, predvsem mati je bila verska fanatičarka, ki je Jeanette vzgajala strogo religiozno, želela je, da postane misijonarka.
V šolo je, denimo, hodila s torbo, na kateri je bil napis »Poletje je mimo, mi pa še nismo odrešeni«, hiša je bila polepljena s citati iz Biblije, za kazen pa so jo redno zaklepali ven iz hiše. Tolažbo in razumevanje je našla v lokalni knjižnici, knjige pa je vzljubila toliko, da jih je skrivala pod žimnico, vse dokler jih mati ni odkrila in skurila.
Zadeve so se zakomplicirale, ko se je Jeanette pri šestnajstih zaljubila v dekle in s tem prekršila kar dve pravili: nič seksa, predvsem pa nič seksa z istim spolom. V cerkvi so uprizorili tridnevno izganjanje hudiča iz nje, ki pa »ni pomagalo«. V tem obdobju je bil z materine strani izrečen tudi znameniti stavek »Zakaj bi bila srečna, če si lahko normalna?«, s katerim je hotela povedati, da bi bilo zanjo bolje živeti kot heteroseksualka kakor iskati srečo kot lezbijka.
Jeanette je pobegnila od doma, šla študirat angleško književnost na Oxford, se preživljala z raznimi priložnostnimi deli in nato dosegla velik literarni uspeh z romanom Pomaranče niso edini sad, v katerem je upodobila svoje otroštvo. Zanj je dobila nagrado Whitbread za najboljši prvenec, BBC pa je po knjigi posnel nadaljevanko.
Knjiga Zakaj bi bila srečna, če si lahko normalna? je popis dogajanja okrog živčnega zloma, ki ga Jeanette doživi po razhodu z dolgoletno partnerko. Ta pripelje do samoanalize, skupaj s ponovnim pogledom na otroška leta, predvsem pa z mnogimi vprašanji o tem, kaj je ljubezen. Kriza pripelje pisateljico tudi do tega, da poišče svojo biološko mamo Ann.
V knjigi ji uspe naslikati temen portret svoje posvojiteljske matere, velike, depresivne ženske z revolverjem v predalu, ki je obsedena z apokalipso. Uspe pa ji tudi izpovedati občutke posvojenega otroka, ki vse življenje ponavlja vzorec zavrnitve, in doseči nekakšno pomiritev z življenjem.
Knjiga Zakaj bi bila srečna, če si lahko normalna? se zdi nekakšna revizija vašega odnosa do literarnega prvenca Pomaranče niso edini sad. Obe knjigi sta avtobiografski, vsaj delno govorita o istem obdobju v vašem življenju, a kljub temu je pogled na to obdobje drugačen. Zapišete, da preteklost ni nekaj fiksnega, ampak je stvar pogajanj, usklajevanja, dogovora in da se torej lahko spreminja. Kaj natančno mislite s tem?
Če smo razmišljujoči ljudje, potem se mora naše razumevanje preteklosti nenehno spreminjati. Spomin ni muzej, ni skupek nedotakljivih objektov pod steklom, ni dokument iz arhiva, ki ga preprosto izpulimo iz ovitka in ponovno preberemo. Spomin je dejanje narative. Celo zelo preprost spomin na kakšen družinski dogodek vedno vključuje delčke, ki smo jih pozabili, in delčke, okrog katerih se ne strinjamo z drugimi.
In pogosto ko razmišljamo o preteklosti, ugotovimo, da so nekatere stvari, ki so se nam nekoč zdele pomembne, v resnici trivialne, in obratno. Preteklost lahko vedno znova pregledujemo in reinterpretiramo. Strinjamo se glede imen in datumov, vse drugo pa je stvar pogajanj. Naša preteklost se spreminja tako, kot se spreminjamo sami. Zato ljudje ne bi smeli imeti črno-belih pogledov na stvari, kajti ni črno-belih stvari. Stvari so vseh barv in te barve se povrhu spreminjajo.
V knjigi pravite, da ne verjamete, da so vas starši ljubili. Religiozna obsedenost vaše družine v tem smislu ni bila povsem slaba stvar, saj vam je dala občutek, da vas je vsaj nekdo ljubil – bog. Kakšen je vaš odnos do boga danes?
Ljudje preveč stvari prelagajo na nevidnega boga, v njem iščejo opravičila za svoja dejanja in odgovore na vprašanja, ko pa bi v resnici morali biti odgovorni sami zase. Če je vojna, vsaka stran meni, da je bog na njihovi strani. V Afriki dandanes preganjajo homoseksualce in jih postavljajo pred sodišče z obrazložitvijo, da gre za božjo voljo. V Saudski Arabiji je žena last svojega moža, ker je to božja volja.
Sužnjelastniki so verjeli, da je bog upravičuje suženjstvo. Džihadisti verjamejo, da je Alahova volja uničenje Zahoda. Katoliška cerkev je uničila življenja žensk za tisoč let in več, ko je prepovedala kontracepcijo in splav, in spet je bila to božja izbira. Pa duhovniške zlorabe otrok, pri katerih so se verjetno tudi sklicevali na višjo silo ...
Kdo je torej to nebeško bitje z manj morale in prijaznosti, kot jo ima povprečno človeško bitje? Ne, ne verjamem v boga, prav tako ne verjamem v Marsovce ali v vile. To je naše življenje. To je naš svet. Truditi se moramo za enakost in sočutje. Bog ni odgovor na naše težave. Bog tudi ni težava. Vse je odvisno od nas.
Zakaj ste knjigo Zakaj bi bila srečna, če si lahko normalna? posvetili svojim trem materam – Constance Winterson, Ruth Rendell in Ann S.? Kaj vam je vsaka od teh treh mater dala in česa vam ni dala? Kakšen je vaš odnos do njih danes? Se počutite brez matere, čeprav imate biološko, posvojiteljsko in duhovno mater?
Knjigo sem posvetila svojim trem materam, ker menim, da je to edino prav. Gospa Winterson je bila zelo močna oblikovalska sila v dobrem in slabem. Kot pravim – je pošast, a je moja pošast. Vesela sem, da me je posvojila prav ona. Mislim, da moja knjiga izraža veliko sočutja do nje. Ruth Rendell mi je omogočila prostor za pisanje že zelo zgodaj v moji karieri.
Verjela je vame, me poslušala in v mnogih pogledih je bila neobsojajoča, ljubeča mati, ki je nisem imela. Bila je ponosna name in želela je, da mi uspe. Biološka mati Ann mi je dala prazen prostor. Večina otrok sanja o tem, da njihovi starši niso njihovi pravi starši – in v mojem primeru je bilo to res. Tako sem se lahko samoiznašla. Lahko sem si napisala lastno zgodovino in lastno prihodnost. Lahko se berem kot fikcijo in kot dejstvo.
V svoji knjigi na veliko obtožujete ženske, še posebno gospo Winterson, nič pa ne rečete o moških, z majhno izjemo vašega biološkega očeta. Zakaj je temu tako?
Knjiga Zakaj bi bila srečna, če si lahko normalna? je zgodba o mojih dveh materah, o posvojitejski materi, gospe Winterson, ki je bila mogočno navzoča v mojem otroštvu, in o moji biološki materi Ann, ki je bila mogočno odsotna. To je zgodba o mojih prehodih med tema dvema realnostma. Med navzočnostjo in odsotnostjo. Oče ni bil pomemben igralec v tej zgodbi. Pomembnejši postaja proti koncu, ko se zgodi pomiritev.
Kaj bi gospa Winterson povedala o tej isti zgodbi, če bi imela priložnost? Kako bi se branila? Je razumela, da je naredila marsikaj narobe? Je bila sposobna samorefleksije?
Nimam pojma, kaj bi rekla gospa Winterson o svojem in mojem življenju. Stara sem bila 29 let, ko je umrla. Ne morem govoriti za mrtve. Lahko pa govorim zase.
Na koncu knjige je neodgovorjeno vprašanje, ki ga postavi vaša biološka mati: je bila gospa Winterson lezbijka glede na to, da je zavračala spolne odnose s svojim možem?
To je povsem nora misel. Gospa Winterson ni marala nikogar – ne žensk ne moških. Bila je samotna kakor ostriga.
Niste poslušali nasveta gospe Winterson, da je bolje biti normalen kot srečen. Raje ste se odločili zavreči »normalnost« in iskati srečo. Se vam zdi, da ste jo našli?
Sreča je stanje duha. Menim, da moramo vložiti vso energijo v svoja življenja in narediti čim več iz njih. Ne živimo dolgo – zakaj bi torej morali biti zagrenjeni, nezadovoljni in polni zamer, zakaj bi fantazirali in si predstavljali, da bi bili srečni, če bi bile stvari drugačne, če bi imeli drugačno službo, dom, partnerja ... Dajanje in prejemanje ljubezni je velik del sreče. Smo sebična družba, kar dela ljudi nesrečne.
Vaše življenje je lekcija iz ljubezni, pišete v knjigi. Kaj ste se naučili o ljubezni? Ali zdaj zaupate vanjo?
Leta 1992 sem napisala knjigo z naslovom Pisano na telo z začetnim stavkom Zakaj je merilo ljubezni izguba?. To je veličasten otvoritveni stavek. Pojavil se je celo na majčkah in tatujih. Mislila sem, da je ljubezen izguba, ranjenost, razočaranje. Naučila sem se nečesa novega, drugega – da je ljubezen zanesljiva kot sonce. Da vzide vsak dan.
Knjige so vam v otroštvu predstavljale cono svobode, skrivali ste jih pod žimnico. Knjige so vam pomagale, ko vam nihče drug ni. Ali še vedno najdete svobodo v njih?
Knjige so svetovi. Knjige so svoboda. Knjige so avanture. Knjige so druga priložnost. Literatura nam daje zgodbe, od katerih živimo. Poezija nam daje jezik, s katerim opisujemo svoja najgloblja čustva. Biti v družbi s knjigo pomeni biti v najboljši družbi. Ko se razgledam po svoji knjižni polici, se nasmehnem. Vesela sem, de imam veliko prijateljev, s katerimi se lahko pogovarjam. Imamo neverjeten um in moramo ga razvijati. Imamo pa tudi srca in tudi njih moramo razvijati. Branje je dobro za naš um in za naše srce.
Knjiga, o kateri se pogovarjava, ni niti memoar, niti roman, niti avtobiografija, je bolj popis notranjega potovanja in raziskovanja. Se strinjate?
Je eksperiment z izkušnjo. Ne govori o mojem življenju na linearen način. Nekako sledi mojemu miselnemu procesu, ki prav tako nima ene same plasti in ni linearen. Mislim, da jo ta kompleksen način pripovedovanja dela zanimiv, da s tem vleče pozornost bralca.
Sicer pa ne maram predalčkanja. Raje kot o zvrsti govorim o tem, da je to knjiga o odraščanju, ljubezni, knjigah. Njen uspeh pripisujem dejstvu, da je ganljiva tudi za nekoga, ki nima takšnega življenja, kot sem ga imela sama.
