Jehuda Amihaj ni hotel postati izraelski heroj

Ko si dobra z mano / vsa težka­ industrija preneha delati,­ se glasi eden bolj znanih verzov­ proslavljenega izraelskega­ ­pesnika Jehuda Amihaja. Leta 1999 smo njegovo pesniško zbirko Ura milosti dobili v občutenem prevodu Uroša Zupana, na letošnjem vileniškem festivalu pa je v okviru slovensko-izraelskih izmenjav ­gostovala njegova žena Hana Amihaj.

Hana in Amihaj sta bila poročena 37 let in glede na to, da Amihaj velja za enega največjih ljubezenskih pesnikov, sem si Hano v temi avtomobila, kamor sva se zatekli pred festivalskim hrupom, drznila vprašati, kakšen je bil ikonični pesnik kot človek in mož.

V Slovenijo ste prišli zaradi preminulega moža, pesnika Jehude Amihaja, toda želela bi si izvedeti več tudi o vas …

V Slovenijo sem prišla na povabilo­ Klemna Jelinčiča Boeta. Nisem pisateljica, sem upokojena univerzitetna profesorica. Študirala sem zgodovino, literaturo in izobraževanje, ki sem ga na univerzi dolgo poučevala.

Moža torej zastopate od njegove smrti leta 2000?

Ne, moj tokratni obisk je zgolj srečno naključje. Klemen me je nekega dne poklical po telefonu in vprašal, ali bi lahko vključil pet Amihajevih pesmi v antologijo, ki jo pripravlja. Vprašala sem, kje bo antologija izšla, in v trenutku, ko mi je omenil Slovenijo, sem se spomnila na anekdoto, ki mi jo je povedal Jehuda. Leta 1935 se je njegova družina na poti iz Nemčije v Izrael ustavila na Bledu. Jehuda je vedno govoril o lepoti tega kraja in kako je tedaj plaval v jezeru ob mladem jugoslovanskem kralju.

Amihajeva družina je potovala v Palestino prek Bleda in Trsta?

Ja, prek Bleda in Trsta, zato sem ju tokrat tudi obiskala. Jehuda je te kraje dojemal iz perspektive enajstletnega dečka, ki je zapuščal dom in odhajal v neznano. Če se vrnem k prejšnjemu vprašanju: Klemen me je v tistem telefonskem pogovoru vprašal, ali bi prišla v Slovenijo, brala Jehudovo poezijo in sodelovala v diskusiji o hebrejski literaturi. Privolila sem, saj trenutno pišem Jehudovo literarno biografijo. Sicer pa moža navadno ne zastopam.

Pogosto se govori o avtobiografskosti Amihajeve poezije. Omenili ste, da zdaj pišete biografijo o njem. Kako ste se tega lotili?

V avtobiografskem pisanju razmerje nikoli ni ena proti ena. Jehuda je na primer imel verz, povezan z nekim obdobjem v življenju, ki ga je kasneje postavil v nov kontekst. Takšen verz, kot arheološki vir vključen v nova razmerja, dopolnjen z novimi ravnmi, seveda ni več avtobiografski. Podobno sem tudi sama pristopila k tej biografiji. Nisem namreč hotela napisati zgodbe. S tem hočem reči, da si nisem želela pisati v smislu, razmišljal je o tem in tem, ko je šel tja in tja, saj ne vem, o čem je razmišljal. Vem le, o čem je razmišljal, ko mi je to povedal.

Sta se pogovarjala o poeziji, o tem, kar je trenutno nastajalo?

Oh, seveda. Jehuda je govoril o tem, kar je napisal, kako je napisal, kako naj bi poezija izgledala. Bil je zelo naraven pesnik. S tem mislim, da ni sedel za mizo in čakal na navdih. Zelo rad je pisal med sprehodi. Skoraj vsako popoldne sva hodila na sprehode okoli Jeruzalema. V žepu je vedno nosil beležko in svinčnik. Med pogovorom se je v nekem trenutku ustavil in si zapisal stavek, ki ga je prešinil. Ko sva prispela domov, je stavek shranil v poseben zvezek. Po določenem času, navadno zjutraj, je sedel za mizo in začel brusiti verz. Na Univerzi Yale v Združenih državah na primer hranijo veliko takšnih zapiskov, neizdelanih pesmi. To so nekakšna semena poezije, ki niso nikoli zrasla.

Torej Amihaj ni imel težav z jezikom, ni sodil med pesnike, ki v nekem trenutku nimajo več dostopa do toka jezika, s pomočjo katerega bi izrazili določeno misel?

Deset let pred smrtjo Jehuda ni ničesar objavil. Pisal je, vendar ni ničesar objavil. Nato je v Združenih državah objavil knjigo Open Closed Open. Ta knjiga se razlikuje od vseh njegovih prejšnjih del. Ko je napisal to delo, mi je dejal, to je moja zadnja knjiga, mislim, da ne bom več pisal. Takrat je že vedel, da je bolan. Star je bil 72 let.

Če spregovoriva še o historičnem kontekstu – Amihaj je debitiral leta 1955 s pesniško zbirko Zdaj in druge dni, za katero je prejel tudi nagrado Šlonskega ...

Vedeti morate, da sem njegova druga žena. Srečala sem ga leta 1965. Za odzive ob izidu prve pesniške zbirke sem izvedela iz njegovega pripovedovanja. Generacija­ pesnikov pred njim je pisala v visoki, arhaični hebrejščini. Poleg tega so tematizirali predvsem biblične, nacionalne motive. Jehuda je dejal, da si želi umreti v lastni postelji. Nekateri so njegovo izjavo komentirali kot blasfemično. Kako lahko nekdo reče, da si želi umreti v lastni postelji, ko bi moral postati nacionalni heroj.

Kako je potekala transformacija pojma 'mi', ko je Amihaj vstopal v polje poezije?

Petdeseta so prinesla novo literarno generacijo, ki je začela govoriti o individuumu, o njegovih intimnih čustvih, bolečini in željah. Za večino je bilo to šokantno. Nekateri kritiki njegove poezije sploh niso razumeli kot poezije. Toda kmalu po izidu prvenca je Jehuda dobil literarno nagrado. Tako so ljudje začeli sprejemati, da je njegovo pisanje tudi poezija, čeprav drugačna.

Menda so se njegove pesniške zbirke prodajale v več kot deset tisoč, celo trideset tisoč izvodih?

Jehuda je najbolje prodajan, bran in najbolj vpliven pesnik v Izraelu.­ Hkrati je tudi najbolj vpliven in znan izraelski pesnik v svetu.

Je bil v trenutku, ko sta se srečala, že znan?

Leta 1965 je imel za seboj že kar nekaj izkušenj. Užival je status revolucionarja, ni pa še zares postal državni pesnik, čeprav je očitno vse več ljudi čutilo, da njegova poezija govori tudi o njihovih čustvih. Poezije torej niso več hoteli videti v nacionalnih okvirih. Hoteli so ponovno postati individuumi in ne biti samo del skup­nosti.

Ste pred srečanjem tudi vi brali njegovo poezijo?

(smeh) Ja.

Sprašujem zaradi pogostega razcepa med pesnikovo osebnostjo in njegovo poezijo …

Živeti z Amihajem je bilo zelo zabavno. Imel je namreč izjemen smisel za humor. Hkrati je bil zelo toleranten. Nikoli ni gojil megalomanskih čustev. Zelo naraven, zelo čuteč človek.

Menda ste med poezijo Uroša Zupana, ki je Amihaja tudi predstavil slovenskemu občinstvu, in poezijo vašega moža opazili določene podobnosti?

Podobnost, ki sem jo našla, je v načinu izražanja intimnih čustev znotraj zgodovinskega konteksta. Spomnim se namreč Zupanove v hebrejščino prevedene pesmi iz zbirke Sutre. Upovedana je z glasom moškega, ki je ostal v postelji in govori o njej, ljubljeni ženski, ki je odšla ven. Nenadoma se v tej intimni izpovedi pojavi verz z referenco na socialistični čas. V spomin prikliče celoten zgodovinski, politični kontekst in s tem postane zelo realistična. Žal mi je le, da nimam dostopa do drugih Zupanovih pesmi, toda tista, ki sem jo prebrala, me je pretresla.