Tiskane izdaje
Kaže, da se je od hiperkorektnosti kar težko posloviti. Ja, tudi primer bi bil lahko primer. Mnogi so namreč mnenja, da v knjižnem jeziku ni dovoljen, ali da je vsaj nezaželen, in da moramo namesto njega uporabljati zgled. Primer v tej zvezi pomeni stvar, enoto, po kateri se more očitno, neposredno spoznati, dokazati kak splošnejši pojem, pravilo, denimo dober, nazoren, prepričljiv primer, ponazoriti pravilo s primeri itd., ali pa stvar, enoto iz skupine stvari, enot, na katero se kak pojem, pravilo nanaša, denimo tega načela ne moremo posplošiti na vse primere; pojdimo od primera do primera, pa bomo videli, kako in kaj itd. Primer ni le pravilen, temveč tudi stilno nevtralen samostalnik, zgled pa je zlasti dejanje, ravnanje, po katerem se kdo ravna, ga posnema, denimo dati lep, slab zgled, vzgajati z dobrim zgledom itd., ali pa oseba, stvar z zelo izrazitimi, opaznimi lastnostmi, značilnostmi, po katerih (naj) se kdo ravna, jih posnema, na primer profesorji ga postavljajo vsem za zgled, oče mu je zgled itd.
Šele v svojem četrtem pomenu je zgled lahko tudi stvar, enota, po kateri se lahko neposredno pokaže, ponazori kak širši, splošnejši pojem, torej primer, denimo podkrepiti kaj z zgledi; nazoren, poučen, značilen zgled, povedati kaj za zgled itd. Skratka, primera ni treba vedno in dosledno umikati v korist zgleda, res pa je, da nam v omenjenem četrtem pomenu včasih pride zelo prav, ko se hočemo izogniti ponavljanju, ker smo pred tem že (pre)večkrat uporabili samostalnik primer. Nasprotno bi lahko dajali prednost zgledu pred primerom le takrat, ko bi šlo za posebno slovesno priložnost (kakršna je denimo govor predsednika vlade ali republike, namenjen širši javnosti), za katero je potreben nekoliko privzdignjen slog. Vendar gre pri tem za govorni položaj, ki ga v vsakdanjem življenju redko srečujemo.
Takih primerov je še veliko, vendar je čas za naslednjo temo. Začnimo z obvestilom iz zgodnjih socialističnih časov: »Udeležite se obveznega streljanja rezervnih oficirjev. Kdor ne bo prišel, bo naslednji dan obešen na razglasni deski.« Strašljivo. Črni humor te vrste je lahko zabaven, pa tudi poučen, pri čemer nas ne opozarja toliko na nevarnost dejanskega nesporazuma, temveč bolj na možnost napačnih asociacij, do katerih lahko pride zaradi preveč, če smemo tako reči, nepazljivega izražanja.
In ker smo že ravno pri nejasnostih v zvezi s streljanjem, si oglejmo še primer iz črne kronike. S pištolo je šel v mestno središče in tam usmrtil štiri mimoidoče. Usmrtil? Torej je vse štiri nesrečnike najprej utemeljeno osumil, potem aretiral, zaprl, obtožil, obsodil na smrt in nazadnje še izvršil smrtno obsodbo? Vse to on sam! Usmrtiti namreč pomeni izvršiti smrtno obsodbo, za obsodbo te vrste pa je potreben sodni proces. Ni pomembno, kakšen. Lahko je montiran, samo da je. Usmrtitev lahko sledi šele izrečeni obsodbi na najhujšo kazen.
Najsplošnejši izraz te mračne besedne skupine je uboj. Ubiti (ustreliti, zabosti, zadaviti, utopiti, zadušiti, zastrupiti, razstreliti, poriniti/vreči v globino itd.) pomeni človeku ali živali odvzeti življenje, umor pa je naklepni uboj človeka. Uboj je torej tudi posledica na primer tega, da komu po nerodnost z okna v petem nadstropju pade cvetlično korito in po naključju zadane mimoidočega v glavo. V tem primeru je storilec ubijalec, ne pa morilec, saj njegov namen ni bil človeku tam spodaj, ki ga sploh ne pozna, vzeti življenja, temveč očistiti okensko polico. Čeprav je kljub temu kriv, ker ni dovolj pazil, mu vendarle ni mogoče soditi za umor.
Imamo torej uboj in umor, vsebinsko pa je med njima še uboj na mah, ki bi ga lahko opisali kot »lažji umor« ali, morda primerneje, »hujši uboj«. Zgodi se takrat, ko kdo, ki je izzvan, žaljivca močno udari, ta pa zaradi tega umre. Njegova smrt je resda posledica storilčevega napada, ki pa ne le, da ni bil načrtovan, temveč tudi ni bil storjen z namenom, vzeti življenje, torej v takem primeru ne moremo govoriti o naklepnem uboju oziroma umoru. Namesto izraza umor se, kot skrajšana varianta zveze naklepni uboj, uporablja tudi uboj. Če je iz sobesedila razvidno, da gre pravzaprav za umor, je to čisto v redu.
