Tiskane izdaje
Na kamnitem otoku štejem korake, / štejem zvezde, nikomur nič dolžen / na svojem, v svoji koži. Verzi so iz pesmi Veter v (šk)oljki, po kateri je Klavdij Palčič naslikal naslovnico jubilejnega izbora najboljših pesmi Marka Kravosa.
Podoba, ki jo zarišejo verzi, je preprosta in nazorna, samoten človek na otoku, Palčičeva slika pa se bralcu najprej zazdi v nasprotju z njo, saj se črno-bela čepeča človeška figura abstraktno prelije v barvito ovnovo glavo, sled, ki jo zarišejo prsti v peščeno ali morda celo kamnito podlago, pa je prevelika in pregloboka za krhko človeško dlan.
A natančnejše branje pokaže, da je preprost nazoren realizem Marka Kravosa varljiv in da je Palčiču po neodvisni poti uspelo zajeti to, kar se v pesmi dejansko zgodi. Antropomorfne podobe se namreč prelivajo s podobami iz narave, detajli si hitro sledijo, zato človeška figura prehaja v plimovanje morja, ovce, škržata, pajka, žajbelj in oljko, med njo in pesniškim jazom naj bi se dogodila celo nekakšna poroka.
Prispodoba poroke kot udejanjenja prvobitne povezave človeka z naravo ni nova, a pri Kravosu je ta dogodek zabrisan in prelit. Prikrito prelivanje je kot eden temeljnih Kravosovih postopkov zajeto že v naslovu, kjer je zaradi oklepajev (šk)oljka hkrati školjka in oljka.
Sled satirskega rajanja
Zakaj je ravno ta pesem ponudila motiv za naslovnico in aluzijo za naslov celotne zbirke? Odgovor je morda v Kravosovi neuklonljivi drži, vztrajanju pri bivanju na svojem terenu, v svoji koži, upornosti, ki tudi pri vprašanju o morebitnem metafizičnem lastništvu sveta, ki ga obdaja, ne priznava gospostva kakega uradno uveljavljenega božanstva, ampak le kljubovalno izreka: prst je last tistega, ki vanjo seje.
Ne gre mu sicer vse po načrtu in z leti postaja bivanje v lastni koži precej zapleteno, a kaj moremo, ko vsaj po Kravosu drugače pač ne gre. Kadar postane res tečno, njegova upornost preraste v ironijo in satiro. V neki drugi pesmi beremo tele verze: Lastna koža mi postaja velika, / otožno se z mene poveša. / Sem res premalo zrasel? / Ali mi telo po malem uhaja?
Izraza satira in satiričnost, ki pomenita zbadljivo prikazovanje javnega ali zasebnega življenja, sta za Kravosovo poetiko preozka. Pri njem sta prej kot to razpoloženjski lastnosti kakega izmišljenega božanstva in ko se pesnik razvname, v njiju začutimo sled satirskega rajanja in roganja Dionizovih spremljevalcev.
Na to nas s pesmijo s preprostim naslovom Dionizova, ki uvaja zbirko, napeljuje sam pesnik. In ne verjamem v boga, ki se nikdar ne smeji. Tudi narava v njegovih pesmih se raje kot ideologiji ali metafiziki podreja smehu.
Juan Octavio Prenz, ki je napisal spremno besedo k slovensko-italijanski Kravosovi zbirki Sol na jezik, ta je prav tako izšla letos, ugotavlja, da je njegova poezija »prežeta z naravo, seveda ne v romantičnem smislu ali kot lepotilo, gre za naravo v eksistencialni funkciji«. Ta funkcija pa brez smeha ne obstaja. Kot gibalo pesniškega dogajanja ga najdemo v zasebni in javni sferi.
Smeh in divji sarkazem
Na področju zasebnega je smeh pogosto pritajen in ko se prostodušno premešajo posamezni elementi, se zgolj nakazuje: Po vodi se prikazujejo / morski dežniki – ženske prsi, ženske riti. Ko pa pesnik s svojega samotnega otoka začne obravnavati javne teme življenja Slovencev v domačem tržaškem zamejstvu in matični domovini, smeh preraste v divji sarkazem: Zdaj žabe in žolne in gobe / na Kranjskem so spet gospodar.
Ali celo: Zdaj vsako prase iz rodoljubja rase. Komična ekstatičnost narave tu prevlada nad domoljubnim, slovenskim in političnim. In niti ni pomembno, ali se to dogaja v prejšnjih, socialističnih časih ali v obdobju po osamosvojitvi, ko je za zamejce sledilo veliko razočaranje in je matična država kljub lepim besedam sredstva, ki so jim bila prej namenjena, prepolovila.
Kar se svinjarije tiče, Kravos med levimi in desnimi ne dela razlik, ampak izhaja iz preproste pesniške modrosti: Če bi gledala glava nazaj, / bi bila levica na desni / in desna roka na levi.
Najboljše so Kravosove pesmi takrat, ko jih tako kot v na začetku omenjeni pesmi njegovega otoškega človeka prepojijo naravni sokovi in njegovo govorico razgibajo v spremenljivih ritmih, registrih in obrazcih. Njihov kompozicijski ustroj prehaja od variacij narodnih pesmi do modernističnega zaklinjanja, arhetipskih upodobitev, ludističnih eksperimentov in intimističnih izpovedi, med njimi pa najdemo celo nekaj elegičnih heksametrov.
Heterogenost pesniških postopkov je v spremni besedi, naslovljeni Gibka majhnost, svetla velikost, kot eno glavnih Kravosovih značilnosti izpostavil tudi Peter Kolšek, pa seveda »vesel in svobodnjaški hedonizem, tako zemeljskega kot duhovnega značaja«.
Svet humorja
Kot takim tem pesmim ne manjka nič, njihov morebitni manko bi prej kot v kakovosti lahko iskali v naravi satiričnega smeha. Ta se namreč prej ali slej izteče in potem se dionizični otočan znajde tam, kjer je bil na začetku, v svoji koži, in lirski subjekt je vedno znova Marko Kravos sam. Satir postane konkretni satirik in koža spet ni prave velikosti.
Pesnik svojo avtorsko prvo osebo sicer problematizira in ironizira in predvsem na javnih branjih imajo take samoironične pesmi dober učinek, dejansko pa v njih satiričnost ni v polnem zamahu. Takrat, ko je, se njen opoj lahko kosa z ustvarjalno močjo avtorjev, ki bolj racionalno raziskujejo temne in fantastične plati nezavednega, toda potem zamre.
Svet humorja in satire pač ni popoln. In ne gre, da bi se spraševali, zakaj, saj kot pravi avtor: Morda se je Bog, ko je počel svoja dela, / ko je spočenjal svet in nameščal red, / ustavil že drugi dan. / Zdaj še počiva, posluša svoja radijska glasbila.
