Kako družina vidi mamo, ki je izginila?

Ko je na seulski podzemni železniški postaji nenadoma izginila ostarela soproga in mati Park So Njo, njena odsotnost sproži vse globljo in čedalje bolj neprizanesljivo samorefleksijo vsakega družinskega ­člana posebej.

Ob iskanju različnih načinov, da bi našli izginulo, se v možu in otrocih odstira preteklo življenje, predvsem njihov odnos do nepopisno požrtvovalne, zaščitniške in samozanikujoče Park So Njo, nevidnega srca družine, ki se ga slednja zave šele, ko zanjo ne bije več.

Na ozadju mrzličnega iskanja se pred bralcem razprostre zgodba o razrahljanih družinskih vezeh, medgeneracijskem razdoru, odlepljenosti sodobnosti od tradicije in mesta od podeželja. Ni naključje, da zgodba sovpada z dramatičnim premikom Koreje iz predmoderne v postmoderno družbo, ki je na posamezniku pustil neizbrisljive posledice.

Predvsem pa roman problematizira univerzalno zgodbo o izginjajočih etičnih in moralnih vrednotah, izgubljeni hvaležnosti, plitki (družinski) ljubezni oziroma hladni praznini, ki je zavzela njeno mesto, temelječi na slepi samoumevnosti, topi komoditeti in sebičnem izčrpavanju drugega v lastno korist.

Protagonistka, ki je ni

To je zgodba o tem, kako posamezni člani družine vidijo mamo oziroma ženo, ko je ni več, kako usoden manko povzroči v njih njeno izginotje in kako daleč sežejo njihovi samoočitki o nezadostni hvaležnosti, o dejstvu, da so v Park So Njo videli zgolj osebo, ki je tu, kadar jo potrebujejo.

O tem, kako se njen mož šele ob njenem izginotju zave, da ni le mati njegovih otrok, ampak najprej njegova žena, ženska s svojimi potrebami, sanjami in željami, ki jih je v skrbi za druge do konca potlačila.

»Bila je kot mogočno drevo – dokler se nisi znašel v položaju, ko je morda ne boš nikoli več videl – drevo, ki stoji na mestu, razen če ga ne posekajo ali izpulijo. Ko je izginila mati tvojih otrok, si spoznal, da je izginila tvoja žena. Ženo, na katero se nisi spomnil petdeset let, si nosil v srcu. Šele ko je izginila, je zares prišla k tebi; lahko bi stegnil roko in se je dotaknil.«

Vendar roman – ki ga od začetka prežema slutnja smrti in pripoved tudi zaokroži v bridek konec – ne sočustvuje na prvo žogo, iz njega ne brizga bolečina, vsaj ne tako, kot bi pričakovali.

Protagonistka, ki je v romanu antigonsko ni, se pa o njej ves čas govori, daje vtis, kot da je izginila po nekem naravnem redu stvari, potihoma, enako nevidno, kot je živela. Zanesljivo, kot je bila zanesljiva njena skrb za družino. In kot da ona s tem nima težav. A težave imajo, prvič v zvezi z njo, ostali družinski člani, ki so šele ob njenem izginotju opazili, da obstaja.

S svojo odsotno prisotnostjo Park So Njo močno usmerja njihovo življenje in prihodnost. Pri tem niti ni mogoče trditi, da se je zares izgubila, pa tudi morebitni očividci starke v svojih opažanjih niso zanesljivi.

Nezahodnjaška tragika

Občutja bolečine prihajajo pred bralca fragmentarno, v nekakšnih odmikih, ki niso zgolj odraz siceršnjega azijskega razumevanja življenja, že v osnovi precej odmaknjenega od zahodnjaške »dramatičnosti« in »tragičnosti« ter usmerjenega v nekakšen naravni red stvari, v katerega posameznik običajno ne posega. K specifični atmosferi »odlepljenosti« pripomore predvsem avtoričin pripovedni modus.

Člani družine si ves čas podajajo pripovedovalčev glas, pri tem pa skozi govorjenje o izginuli govorijo predvsem o sebi. Pri tem pa – kar nazorno kaže gornji navedek – sebe za nameček občasno nagovarjajo v drugi osebi. Kot da bi se s tem hoteli izogniti odgovornosti, ki jim pritiče, v resnici se pa tako žugajoče posipavajo s peskom. S tem avtorica nekoliko razrahlja na pogled osebni pripovedni pristop, vendar skozi to odmaknjenost tragičnost pripronica na neki drugi ravni.

Bolj ko se bralec potaplja v življenjsko zgodbo izginule, kot jo v svoji vse večji tesnobi vsak s svojega zornega kota izrisujejo posamezni družinski člani, bolj ko vsak izmed njih v skrbi čiščenja lastne popackane vesti obtožuje sebe, bolj se v njihovih monologih odstirata samosvoja dramaturgija in kompleksnost njihovega ­čustvovanja.

Ob tem je čutiti še eno plat pogoste družinske dinamike; izginotje Park So Njo privede do skupnega torišča medsebojnih preteklih zamer, neizrečenih misli in občutkov, ki v agoniji izgubljanja možnosti iskanja vrejo na dan. A niti posledičen odmik drug od drugega niti potovanje v Vatikan, kamor se po devetih mesecih neuspešnega iskanja v obupu odpravi hči izginule, ne moreta pomiriti razdrapanih (družinskih) čustev.

Zato molitev v epilognem poglavju pred kipom Matere božje, ki se ljubeče oklepa telesa mrtvega sina in se konča v začetno in naslovno mantro, reflektira drugačno vsebino kot na začetku. Tokrat je to klic onstran, mila prošnja po zaščiti duše, ki ji na tej strani ni bilo usojeno zares živeti.

Dva milijona izvodov

V korejščini napisan roman iz leta 2008 ene najprodornejših sodobnih južnokorejskih pisateljic Kjung Suk Šin (1963) je bil v domovini prodan v več kot dveh milijonih izvodov. Prevajalske pravice je do zdaj odkupilo devetnajst držav.

Ob njegovem prevodu v angleški jezik leta 2011 je avtorica kot prva Korejka in prva ženska prejela eminentno nagrado za najboljši azijski roman (Man Asian Literary Prize), ki velja kot nekakšen azijski booker in se od leta 2007 podeljuje azijskim avtorjem (štiriintridesetim od petdesetih azijskih držav), ki pišejo v angleščini ali so prevedeni v ta jezik.

Kasneje je bilo delo nominirano tudi za nagrado Independenta. Avtorica več kratkoproznih in esejističnih zbirk ter romanov – razen Mame so to še Zimska pripovedka (1985), Globoka tožba (1994), Samotna soba (1995), Vlak odpelje ob sedmih (1999), Vijolica (2001), Yi Jin (2007), Od nekod daleč zvoni telefon zame (2010) – je za svoj obsežni opus v domovini prejela vse najpomembnejše nagrade.

Prvo priznanje na zahodu, francosko nagrado prix de l'lnaperçu za tuji roman, je prejela leta 2009 za Samotno sobo.