Tiskane izdaje
Delo članov tako imenovane ljubljanske lacanovske psihoanalitične šole (njen najbolj eksponirani člen je Slavoj Žižek) navadno dobi dovolj množičen odziv javnosti pri nas in po svetu. Tako je bilo tudi na sredinem pogovoru s filozofom Mladenom Dolarjem ob izidu njegove čitanke Strel sredi koncerta.
Filozof Boštjan Narat, ki je v klubu Cankarjevega doma vodil pogovor, je začel z vprašanjem, kako se določen filozof sooča s priljubljenostjo lastne filozofije. Ali jo priljubljenost diskreditira? Po Dolarju vsaka filozofija ali teorija, ki v sebi vzdrži konceptualno konsistenco, proizvaja učinke tudi navzven, torej širše.
Problem njenega razmaha onkraj teoretskih krogov je v tem, da se lahko vulgarizira, je podvržena žargonizaciji in nezavezujoči rabi konceptov. Filozofija ali teorija torej vselej plačata ceno za lastno slavo. Njuna naloga je paradoksalna: medtem ko delata za to, da bi imeli širši vpliv, se morata boriti proti učinkom lastne popularnosti.
Streljanje
Iz pogovora, ki je sicer načel pomembna filozofska vprašanja, kot je, denimo, problem izvažanja teoretskih konceptov iz enega področja na drugo, na primer v umetnost, politiko itd., velja opozoriti na to, od kod nova čitanka dobiva ime.
Izraz »strel sredi koncerta« je v romanu Rdeče in črno uporabil Stendhal. V dovolj nenavadnem pasusu je namreč predpostavil dialog med pisateljem in založnikom, v katerem bi se prvi raje izognil pisanju o aktualni politični situaciji in prepustil delu domišljije, medtem ko lik založnika opozarja, da delo ne bi bilo umeščeno v svoj čas.
Umeščanje politike v delo domišljije je po Stendhalu kot strel sredi koncerta, a obenem se temu strelu ne more izogniti. Posel filozofije in teorije je, kot je strnil Dolar, da stojita globoko potopljeni v svoj čas. Samo tako lahko ustvarita vrednost, ki presega ta isti čas.
Skopuški kapitalizem
Ena največjih uspešnic Mladena Dolarja je knjiga O skoposti iz leta 2002, katere del je objavljen tudi v novi čitanki. V njej avtor predstavi drzno in na videz kontradiktorno tezo, da je potrošniški kapitalizem sistem univerzalizirane skoposti. Paradigmatski lik skopuha, ki obsesivno kopiči zaklad in se je zanj pripravljen odpovedati slehernemu užitku, je bil sicer v zgodovini vselej zavržen. Kapitalizmu pa je uspelo to lastnost, ta greh, socializirati.
Tako kot so namreč v skoposti vsi užitki zamenljivi z užitkom akumulacije kapitala, je v kapitalizmu na delu strast akumulacije, kopičenja. Razlika je zgolj v tem, da je ta paradigma povzdignjena na raven občega. Genialnost kapitalizma je torej v tem, da socializira skopost, vse užitke podvrže akumulaciji in kopičenju, pravi Dolar.
Vendar ta paradigma rezultira v novem paradoksu, da večja akumulacija ne predpostavlja zadovoljitve potreb, ampak, nasprotno, vse manjšo zadovoljenost. Večja akumulacija zahteva vse večjo potrošnjo. Potrošniška družba je sicer ponesrečen izraz za kapitalistični sistem, dodaja Dolar, saj so bile vse družbe pred njim bolj potrošniške v tem smislu, da je šlo pri njih vselej nekaj v izgubo. V nasprotju s tem se v kapitalizmu vsaka potrošnja vpiše v cikel neke nove akumulacije. Nikoli ne trošimo za nič.
Filozof Peter Klepec, ki je izbral in uredil tekste k Dolarjevi čitanki, je opozoril na današnjo konstelacijo, ko varčujemo in zategujemo pas, a obenem razmetavamo s človeškimi viri. Dolar je to dopolnil z ugotovitvijo, da bi knjiga o skoposti danes potrebovala nadaljevanje, saj je z varčevalnimi ukrepi skopuška narava kapitalizma zares prišla na dan.
Hrbtni plati varčevanja sta po njegovem razmetavanje in destrukcija kulturnega kapitala. Ta ima sicer več obrazov, a obenem se v njegovem okviru proizvaja kritični potencial, ki lahko pod vprašaj postavi tudi takšno reč, kot je varčevanje. Izhod iz krize ne bo mogoč z neusmiljenim varčevanjem, je prepričan Dolar, pa tudi znotraj okvirov, v katerih je kriza nastala, je ne bo mogoče rešiti.
