Tiskane izdaje
Norveški pesnik in pisatelj Lars Saabye Christensen je v romanu Beatli, ki je nedavno izšel v slovenščini (prevod Darko Čuden) pri Mladinski knjigi, opisal odraščanje in družbene spremembe na Norveškem v šestdesetih letih prejšnjega stoletja skozi prizmo skupine The Beatles.
Knjiga je izšla pred dvajsetimi leti in velja za eno največjih norveških komercialnih in literarnih uspešnic.
Najprej najbolj pomembno vprašanje na svetu: The Rolling Stones ali The Beatles in zakaj?
Sam sem bil in sem še vedno trden in neomajen oboževalec skupine The Beatles. Kakorkoli že, The Beatles so imeli najboljše pesmi, najboljši glasbeni stil in najboljše glasove. Paul je bil nasploh eden najboljših rock pevcev. The Beatles so v sedmih letih v celoti in za vedno spremenili popularno kulturo, prav tako so postali vezni člen med 'nizko' in 'visoko' kulturo. Imajo pa The Rolling Stones Keitha Richardsa. Takih glasbenih zvezd, kot je on, ne delajo več, to je treba priznati.
V romanu Beatli pišete o šestdesetih letih prejšnjega stoletja na Norveškem. Je bilo takrat tam težko odraščati?
Ne, ravno nasprotno. To je bil dober kraj in čas za odraščanje. Šestdeseta so obdobje modernizacije in internacionalizacije povojne Norveške. Vendar je bila norveška družba še zelo konservativna in tradicionalna in to trenje med starim in novim je proizvedlo veliko energije, sanj in družbenih gibanj.
Odraščal sem v družini srednjega razreda, oče je bil arhitekt, mati pa gospodinja. Želel sem si postati rock zvezdnik, vendar nisem znal igrati kitare. Poslušanje pesmi Penny Lane me je sčasoma naredilo romanopisca, poslušanje pesmi Strawberry Fields Forever pa spremenilo v pesnika.
V romanu se štirje mladeniči preimenujejo v člane skupine The Beatles, v Johna, Paula, Georgea in Ringa. Je tovrstna identifikacija pri najstnikih še vedno enako pomembna, kot je bila v preteklosti?
Menim, da je pri odraščajočih vedno prihajalo do tovrstne oblike identifikacije. Je pa tudi bistvena razlika med nekoč in danes.
V življenju fantov iz romana Beatli je glasba osrednji del njihovega življenja.
Glasba in besedila skupine The Beatles jih oblikujejo in jim narekujejo, kako živeti. Glasba ni le sprožilec njihovih sanj, temveč izraža tudi njihove težnje, želje, zmešnjavo, negotovost, upanje in druga čustva, ki jih ne zmorejo sami izraziti. To je čudovita izkušnja – ko nekdo poje v tvojem imenu.
Vendar z leti glasba in novi albumi skupine The Beatles zanje vse bolj izgubljajo pomen.
V bistvu niti ne, le fantje so nekoliko bolj odrasli in njihove misli posvečene drugim zadevam. Po drugi strani jih življenje vse bolj ločuje – dogaja se jim to, kar je v bistvu smisel odraščanja.
Tudi skupina The Beatles in njihova glasba sta se z leti zelo spremenili, od Love Me Do do Revolution No. 9. So po vašem mnenju s tem spreminjali tudi občinstvo?
Da in to je zelo pomembno. Poslušalci, tudi jaz, smo se morali spreminjati, da smo sploh lahko sledili Beatlom. Nekatere njihove pesmi so mi bile takoj všeč, kot je Here, There and Everywhere. Toda ko sem kot trinajstletnik prvič poslušal album Revolver, mi ni bil všeč, skladba Tomorrow Never Knows me je celo zelo prestrašila. Moral sem se naučiti, da mi je všeč.
To je bilo tudi obdobje velikih družbenih gibanj v Združenih državah Amerike in drugih državah. So se tudi na Norveškem dogajale večje družbene spremembe?
Največja sprememba je bila v izobraževanju. Nova mlada generacija šestdesetih let je imela dejansko prva priložnost množično študirati na univerzi. Politični katalizator tistega časa je bila vojna v Vietnamu, kar je prineslo močan zasuk javnega mnenja proti početju Združenih držav Amerike. Sicer so se zgodili še korenite spremembe mladinske kulture ter odprtje vprašanj ženske osvoboditve, enakopravnosti in varstva okolja.
V romanu opisujete proteste proti Evropski gospodarski skupnosti in ZDA zaradi vojne, kar zveni zelo aktualno. Kot da se ni nič bistvenega spremenilo.
Kot kaže, žal, nekateri konflikti trajajo večno.
V romanu odraščajoča mladina veliko pije in se drogira.
Mogoče je to del odraščanja. Jaz bi to opisal kot preizkušanje meja, tako znotraj sebe kot v okolici. Tega seveda ne priporočam, saj so droge in alkohol velik problem za vsako družbo.
Je uživaško geslo sex'n'drugs'n'rock'n'roll še vedno aktualno ali le ostanek preteklosti?
Slogan je res dober, vendar je romantičen in površen. Večina današnjih rock zvezdnikov je vegetarijancev in hodijo na fitnes, ne pa v bare, razen Keitha Richardsa. (Smeh.)
Takrat je bila glasba redkost in se je poslušala skupno, po otroških sobah, zdaj je glasba povsod ...
To je res velika sprememba. V šestdesetih letih je bila glasba razkošje in je bila zelo cenjena. Poslušali smo jo zelo pozorno, ker je lahko minilo veliko časa, ko smo jo naslednjič imeli priložnost poslušati. Današnja vsesplošna dostopnost glasbe je seveda dobra, vendar te lahko naredi arogantnega poslušalca, ki ni več radoveden in ga skoraj nič ne zanima.
Koliko nam lahko glasba pomaga, da v tem norem svetu ne zblaznimo?
Glasba in umetnost nasploh ostrita naše dojemanje. To je oblika izobraževanja na fakulteti za lepoto. Je znak reda v kaotičnem svetu, deluje očiščevalno na duha in gotovo tudi na telo. Literatura pripoveduje nevidne zgode, take, ki bi se lahko zgodile. Moramo jim prisluhniti.
Je veliko avtobiografskih izkušenj in dogodkov v vašem romanu?
Seveda uporabljam lastne izkušnje, to je osnova moje domišljije. Pišem o ulicah, na katerih sem odraščal, o glasbi, ki sem jo poslušal, o sanjah, ki sem jih sanjal. Roman je dejansko avtoportret, ni pa avtobiografska zgodba. Navsezadnje je domišljija moje orodje, moje delo.
Imate tudi glasbeno skupino. Kako poteka vaše rock'n'rollovsko življenje?
Kot sem povedal, sem hotel biti, kot večina fantov v šestdesetih letih na Norveškem, rock zvezdnik. Zdaj na stara leta mi je končno uspelo, da imam lastno glasbeno skupino Norsk Utflukt [Norveški obvoz]. Naš repertoar sestavljata blues in počasna poezija.
Nedavno smo bili na turneji, imeli smo deset koncertov in bilo je krasno. V teh časih, ko je vsak s svojim telefonom, so take skupinske izkušnje zelo pomembne. Rad vidim, ko pari plešejo tesno objeti, medtem ko izvajam pesmi ob spremljavi svoje glasbene skupine.
