Tiskane izdaje
Saša Stanišić si kot priseljenec iz Bosne in Hercegovine najbrž ne bi mogel želeti lepšega zmagoslavja, za svoj roman Vor dem Fest je na letošnjem Leipziškem knjižnem sejmu prejel prvo nagrado za beletristiko. Nagrado za najboljšo poljudnoznanstveno in strokovno delo je prejel Helmut Lethen, Robin Detje za najboljši prevod.
35-letni Saša Stanišić je imel močno konkurenco, v njegovi kategoriji so bili nominirani tudi roman Am Ende schmeißen wir mit Gold Fabiana Hischmanna, Blut und Boden Pera Lea, Das Blutbuchenfest Martina Mosebacha in Vielleicht Esther Katje Petrovskaje. Zadnji roman je bil še posebej aktualen, saj pripoveduje o iskanju judovskih korenin v Ukrajini, toda Stanišićev roman, izdan pri založbi Luchterhand, je premagal vse.
V njem v Višegradu rojeni pisatelj, ki se je v Nemčijo priselil leta 1992, pripoveduje o življenju v vzhodnonemški vasi s slikovitimi osebnostmi in čustvi, ki jih najbrž lahko najde le priseljenec. Avtor si je v nemškem Uckermarku poiskal svojo idealno vasico Fürstenfelde, se za štiri leta priselil vanjo in raziskal življenje, ki se v svetovljanski Nemčiji zdi že pozabljeno. »Tako tragikomično ni bila nemška provinca videti še nikoli,« je zapisal eden od kritikov.
Tako Stanišić kot Petrovskaja dokazujeta, kako močne impulze nemški literaturi prinašajo ljudje, ki niso odrasli v nemškem jeziku, še posebej, če pišejo o globokih dilemah pripadnosti in tujstva. Tudi najboljši prevedeni roman Europe Central Williama T. Vollmanna, ki ga je v nemščino prevedel Robin Detje, izdan pri založbi Suhrkamp, raziskuje korenine vzhodnoevropskih Bloodlands, kot se je izrazil Timothy Snyder. Vsaka od treh najvišjih nagrad leipziškega knjižnega sejma je vredna petnajst tisoč evrov, drugi nominiranci v kategoriji prevedenih del pa so bili Paul Berf, Ursula Gräfe, Hinrich Schmidt-Hinkel in Ernest Wichner.
Evropsko preteklost v odslikavi fotografij raziskuje tudi študija Die Schatten des Fotografen Helmuta Lethna, ki je tudi sam nekakšen izseljenec, potem ko se je moral po dolgem univerzitetnem stažu v Nemčiji upokojiti, je novo priložnost dobil na Dunaju in se od tam zmagoslavno vrnil na letošnji leipziški knjižni sejem. V njegovi kategoriji so bili nominirani še Über Pop-Musik Diedericha Diederichsna, življenjepis Maxa Webra Jürgena Kaubeja, Angezogen - Das Geheimnis der Mode Barbare Vinkens in Das Hohe Haus - Ein Jahr im Parlament Rogerja Willemsensa.
Leipziški knjižni sejem je že v časih Nemške demokratične republike odpiral obzorja, po letu 1989 pa se usmerja predvsem proti vzhodni Evropi in zdaj še k priseljeniški tematiki. Še posebej ironično je bila tokratna država gostja Švica, kjer so z referendumom pravkar omejili priseljevanje, res pa Švicarji že zato, ker je tudi pri njih nemščina uradni jezik, niso želeli veljati za goste in so nastopali brez tega pridevka. Leipzigu pa so ob tej priložnosti tudi sami dali misliti z darilom štiridesetih rdeče pobarvanih klopi.
Nemški literarni in drugi kritiki pozdravljajo letošnji izbor in zmagovalce, pa tudi samo zasnovo sejma, ki je z branjem knjig na najrazličnejših mestih literaturo poskušala približati bralcem. V primerjavi z bolj formalnim frankfurtskim knjižnim sejmom leipziški poudarja tudi bolj nenavadne knjižne oblike kot stripe, vse tudi zato, da bi se čim več ljudi vrnilo h klasičnemu branju.
Morda pa se jim bo celo posrečilo? Vsaj v Nemčiji je videti, da se ljudje počasi vračajo k dobrim starim knjigam, po dolgih letih se je prodaja v knjigarnah povečala. Še posebej dobro se prodajajo poljudnoznanstvene in strokovne knjige ter turistična literatura, slabše gre romanom in otroški literaturi.
