Tiskane izdaje
Med prebijanjem med živopisnimi mangami in valovanjem vseh mogočih jezikov na Leipziškem knjižnem sejmu, ki je potekal prejšnji teden, smo si zastavljaji vprašanja o literarni verigi in njenih členih.
Na sejmu, ki slovi po tem, da skuša knjige in njihove avtorje čim bolj približati bralcem, in ki je letos zopet dosegel rekorden obisk – 175. 000 literarnih navdušencev oziroma 237. 000 obiskovalcev (če štejemo še obisk drugih prireditev izven sejma, kot je na primer Balkan Nacht), je bila prisotna tudi Slovenija.
Obisk slovenske stojnice v mednarodni dvorani, kjer so bili razstavljeni prevodi različnih slovenskih avtorjev v nemščino in druge jezike, je poleg vpogleda v novejšo knjižno produkcijo v slovenskem jeziku, bilo mogoče prebirati tudi prevedene tekste avtorjev kot so Boris Pahor, Vitomil Zupan, Edvard Kocbek.
Vlogo posrednikov, ki se ukvarjajo s prodajo domačih knjig v tujino, predvsem v vzhodni Evropi, večkrat opravijo tudi prevajalci, toda v zadnjem času, ko se je v Sloveniji začelo opozarjati na to, da je količina pravic za literarna dela, ki jih prodamo v tujino nesorazmerna s kupljenimi, se s precejšnjo zamudo govori tudi o literarnih agentih, ki pa pri nas pravzaprav ne obstajajo.
Med vzhodnoevropskimi avtorji in založbami sicer vlada precejšen skepticizem glede literarnih agentov, meni Andrej Lovšin, predstavnik mednarodne prevajalske mreže Traduki. Založniške knjige navadno neposredno kontaktirajo avtorje, oziroma njihove založbe, kar pa ne izključuje nekaterih (posamičnih) primerov, ko se je delo literarnih agentov izkazalo za koristno.
Tovrstno izkušnjo ima hrvaška avtorica Alida Bremer. »Pred dvema letoma je poleg prevajalskega in koordinatorskega dela, ki ga opravlja, napisala tudi roman, ki ji ga je agentka spravila do res dobre nemške založbe,« je dejal Lovšin. Na ta način je tudi nekaj drugih pisateljev iz jugovzhodne Evrope uspelo objaviti svoja dela pri nemških založbah.
Eden izmed njih je tudi hrvaški pisatelj Damir Karakaš, ki je s pomočjo hrvaškega pisatelja, urednika in agenta Ivana Sršena pri berlinski založbi Dittrich Verlag pravkar izdal roman pod naslovom Ein herrlicher Ort für das Unglück (Sjajno mesto za nesreću).
Čeprav so literarni agentje praksa zahodno evropske literarne infrastrukture, samo v Švici na primer deluje kar nekaj svetovno znanih agencij (med njimi je tudi agencija Liepman v Zürichu, kjer skrbijo za knjigo slovensko-švicarske avtorice Ilme Rakusa Morje modro moje; pravice zanjo so na primer prodali v Španijo, na Švedsko, v Rusijo, itd.) po mnenju ameriškega pisatelja Noaha Charneyja evropski avtorji, vsaj znotraj evropskega literarnega bazena, naj ne bi potrebovali agenta: »Agenta potrebuješ le v Veliki Britaniji, Nemčiji, Franciji in morda v Španiji, pa še to je bolj stvar koristnosti, kot pa resnične nuje,« pravi Charney ki med drugim deluje kot svetovalec za mednarodno področje pri nekaterih slovenskih založbah.
Ustaljene procedure
Da je knjižna veriga od avtorja, agenta, založnika in knjigotržca do kupca, bralca na anglosaškem veliko bolj razvejana, in morda v primerjavi z evropskim trgom celo dramatična, predvsem ko govorimo o koncentraciji kapitala v založniški industriji, je torej jasno, vendar svojevrstne hierarhične strukturiranosti ne gre zanikati niti v evropskem prostoru
»Ko sem avstrijski založbi skušala ponuditi slovenski roman, sem imela občutek, da neposrednega pristopa s strani prevajalca niso vajeni. Raje imajo ustaljeno procedure, torej, da jim knjigo v branje ponudi literarni agenti oziroma založba,« je dejala prevajalka Ana Jasmina Oseban, ki si sicer izkušnje s prevodi slovenskih tekstov v nemščino šele začenja nabirati; se je pa ravno zaradi večjih prevajalskih možnosti in dostopnosti pred kratkim preselila v avstrijsko prestolnico.
Če torej Noah Charney po eni strani pristaja na literarne agente v Evropi – zaradi »koristnosti« – po drugi strani zagovarja stališče, da avtorji v Združenih državah knjigo brez agenta lahko prodajo le akademskim krogom, neodvisnim in manjšim založnikom. Tedaj gre bolj za stvar prestiža in ne toliko za komercialne interese.
V primeru, da avtorje zanima predvsem zadnje, je zanje pomembno tudi, od kod prihaja literarni agent. »London ali New York sta središči,« pravi Charney, ki meni, da dober literarni agent avtorju zaračuna natanko 15 odstotkov od dobička, pa še tega nikoli direktno. Literarni agent avtorju vedno lahko pridobi več denarja, kot pa bi bil to zmožen sam.
»Za primer lahko navedem svojo agentko v New Yorku, ki ji je uspelo prepričati enega izmed založnikov, da je odobril največji možni predujem, ki ga je kdajkoli dobila katerakoli neleposlovna knjiga. To je dosegla, ne da bi se za mojo knjigo istočasno zanimala druga založba,« je dejal Charney.
Izstop iz tovrstne športne retorike ponuja Tanja Tuma, ki ima na področju založništva že več kot dvajsetletne izkušnje. »Za Slovenijo je institut agenta, omejenega na naš jezikovni prostor nesmiselen,« meni avtorica, ki teži k temu, da bi bilo potrebno podpirati poklic neodvisnega urednika – po nemškem vzoru, agente in agencije pa spodbujati za prodor na mednarodne trge in celo v druge medije, kot so film, gledališče, radio. Pri nas za kaj takšnega nimamo dovolj poguma,« je kritična Tumova.
»Vendar je škoda, saj na tujem jezikovnem trgu brez agenta ne moreš preživeti, razen če ne pišeš direktno v angleščini, kar počnem sama, čeprav tudi tu ni z rožicami postlano.«
Ostaja torej samo še vprašanje, kako naj bi izgledal neodvisen urednik? »Neodvisen urednik je po mojem tisti, ki izbira knjižno vsebino predvsem po svojem okusu,« je pojasnila Tanja Tuma. Takšen primer je Kathrin Scheel pri založbi Schoefling, uredniki pri založbah S. Fischer, Robert-Laffont, Actes-Sudes, in drugi. Neodvisen urednik naj ne bi bil hkrati pisatelj (ker potem ni neodvisen) in lektor (ker to sta dve službi), predvsem pa mu naj ne bi za vratom lastnik-finančnik-komercialist, ki bi od njega terjal, da se mora vsaka knjiga prodajati.
Po besedah Tumove je tudi bolje, da urednik ni hkrati lastnik založbe, saj ga sicer ovira dobičkonosnost. Neodvisen urednik je torej poznavalec svojega področja, ne izpolnjevalec formularjev JAK, temveč ljubitelj književnosti, ki ve, kaj se dogaja v svetu, skratka nekakšen superman ali superwoman. Pa imamo kakšnega takšnega v Sloveniji? »Imamo,« odgovarja Tumova. »Zdravko Duša ali pa Nela Malečkar in še bi jih našli.«
