Tiskane izdaje
Ampak kaj je vodilo venezuelskega pisatelja Eduarda Sáncheza Rugelesa, da je napisal roman Ljubljana
Pisatelj, ki živi v Španiji, mi je takole odgovoril na vprašanje: »Izgovorjava besede Ljubljana v španščini je zelo komplicirana, skoraj nemogoča. Težavo nam povzročajo črke j, ki se izgovarjajo kot i. To je najprej pritegnilo mojo pozornost. Dobil sem romantično predstavo, da mora biti neki kraj, ki se tako izgovarja, res čudovit. Šlo je torej za čisto estetiko. Všeč mi je ime Ljubljana, všeč mi je beseda in njena muzikalnost.«
Pomoč na internetu
Pisatelj je podatke o naši prestolnici zbiral s pomočjo interneta, pomagali so mu youtube, google earth in fotografije. Tako je videl Zmajski most, ki zdaj krasi naslovnico romana. Knjiga je izšla letos in že doživela drugi ponatis. Spremlja jo zgoščenka, saj je venezuelski glasbenik Álvaro Paiva Bimbo posebej zanjo napisal glasbo, ki jo je dobro poslušati ob prebiranju posameznih poglavij romana. Eduardo Sánchez Rugeles je novembra lani z rokopisom v Mehiki zmagal na prestižnem mednarodnem literarnem razpisu, poimenovanem po sestri pesnici Juani Ines de la Cruz. Žirija je v obrazložitvi med drugim zapisala, da se »roman odlikuje po preskokih v času ter uspešni kombinaciji pripovedovanja in dialogov, ki bralca neprestano držijo v napetosti. Pisatelj v romanu obravnava najbolj temne strani naše duše ter pokvarjenost družbe z njenimi globalnimi institucijami, ki se pretvarjajo, da so humanitarne.«
Eduardo Sánchez Rugeles se je v Caracasu rodil leta 1977 in tam diplomiral iz primerjalne književnosti ter filozofije, v Madridu je magistriral, zdaj pa na univerzi v Salamanci pripravlja doktorat. Pred Ljubljano je izdal romana Blue Label/Etiqueta Azul in Transilvania, unplugged. S prvim je leta 2010 v Venezueli zmagal na iberoameriškem literarnem natečaju Arturo Uslar Pietri in prišel v finale nagrade, ki jo podeljujejo venezuelski literarni kritiki.
Ljubljana, mesto prešuštva
O Ljubljani se v romanu ne piše veliko, kadar pa se pojavi, ima zelo pomembno vlogo, saj je postala mesto prešuštva. Glavni junak romana je venezuelski zdomec Gabriel Guerrero, ki se v Španiji spominja svojega otroštva, preživetega v neki četrti Caracasa, v kateri je med drugim nekoč pri otroški igri prvič padlo ime Ljubljana. Igrali so se igro vprašanj in odgovorov. Eden od kolegov je vprašal: »Glavno mesto Slovenije?«, Gabriel pa je izstrelil: »Ljubljana«. Carla, sestra enega od njegovih prijateljev, je tedaj vzkliknila: »Kako čudovito ime!« in kasneje začela govoriti o tem, kako si enkrat želi priti sem. Gabriel ji je obljubil, da se bosta nekoč res srečala v slovenski prestolnici.
Nato so minila leta in z njimi je prišla pozaba, dokler se Gabrielove in Carline poti spet niso prekrižale. Gabriel se je medtem poročil, v zakonu mu ne gre najbolje, dela v neki nevladni organizaciji, obeta se mu napredovanje, ves čas pa se spominja otroštva v Caracasu. S Carlo se tako nekoč res dobita na Zmajskem mostu in v Ljubljani preživita romantične trenutke, ki mu nato popolnoma zmešajo glavo.
Odnos med Gabrielom in Carlo je le ena od zgodb, ki jih beremo v tem napetem romanu. Pred nami se med drugim odvija življenje v nekdanji in sedanji – Chávezovi – Venezueli, v kateri »je šel ves svet ven« in kjer je še umreti problem. Zanimiv je stavek, ko Gabriel Carli razlaga, da ne more pozabiti Ljubljane, ona pa mu odgovori: »Midva sva kot Balkanci. V štiriindvajsetih urah ustvariva več zgodovine kot ves svet v stotih letih!« Ko postane popolnoma obseden s tem srečanjem, mu Carla reče: »Svet se ni ustavil v Ljubljani.«
Knjiga o zdomstvu
Ljubljana je tako v romanu postala sinonim za posebno strast, središče različnih napetih zgodb, kot so tiste o humanitarnih organizacijah, ki naj bi pomagale ob naravnih nesrečah, v resnici pa gre le za prikrito trgovino z otroki. Dve naravni katastrofi sta še posebej izpostavljeni – hude poplave in plazovi, ki so za božič leta 1999 v Venezueli zahtevali okoli petdeset tisoč žrtev, ter nedavni potres na Haitiju.
Eduardo Sánchez Rugeles pravi, da mu je ravno zdomstvo dalo možnost globlje proučiti nostalgijo in melanholijo. Najprej je hotel napisati zgodbo o trgovini z otroki, razmišljal je tudi o tem, da bi v literaturo spravil naravno katastrofo iz leta 1999, potem pa je pomešal obe stvari in nastala je Ljubljana. Pisatelj pravi, da je literatura najboljše orodje za ohranjanje spomina na nekdanje dogodke, pa tudi prijatelje. S pisanjem se lahko sprehajaš po različnih življenjih, še posebej, kadar romane pišeš v prvi osebi. »Omogoča pa ti tudi, da potuješ v Ljubljano, ne da bi se premaknil iz hiše«, so med drugim zapisali kritiki romana.
