Tiskane izdaje
»Še naprej bom humaniziral celo sovražnika … Prvi učitelj, ki me je učil hebrejsko, je bil Jud. Prvo dekle, v katero sem se zaljubil, je bila Judinja. Od samega začetka Judov torej nisem videl kot hudičev ali angelov, temveč kot človeška bitja,« je pred leti izjavil palestinski pesnik Mahmud Darviš, čigar izbor pesmi Opisovanje oblakov (Mladinska knjiga, 2014) lahko odslej beremo tudi v slovenskem jeziku.
Omenjena pesniška zbirka je toliko bolj dragocena, ker ne gre za prevod iz angleškega jezika, temveč iz arabščine. Prevajalka Barbara Skubic, ki je še enkrat opravila enormno delo, je iz tega v arabskem svetu najbolj znanega (in prevajanega) pesnika izvabila najbolj brutalne in najnežnejše tone.
Hkrati je zbirka pospremljena s pesnikovim nagovorom v Ramali ob izidu pesniške zbirke Kakor cvetovi mandljevca in še več (2005), v katerem Darviš odgovarja nasprotnikom: »Rečeno je bilo – in je in bo še – da sem nehal biti 'pesnik upora'. Pred namrščenimi sodniki bom priznal, da sem nehal pisati neposredno politično poezijo, katere pomen je omejen, hkrati pa nisem opustil koncepta estetskega upora v širšem pomenu besede.«
Osebna izkaznica
Za tega v Galileji rojenega pesnika (1942), ki se je pri šestih letih znašel v reki beguncev in se z družino zatekel v taborišče v južnem Libanonu ter se nato kot »izbrisani« zopet vrnil v od Izraelcev okupirano domovino, je bila Palestina univerzalna metafora za izgubo rajskega vrta, vir tesnobnega navdiha in neizpolnjenega hrepenenja. Moja domovina je vrv za perilo, / polna rut, prepojenih s krvjo, / ki se vsak trenutek preliva!, beremo v pesmi Ptice umirajo iz istoimenske pesniške zbirke, ki je izšla leta 1970, tik preden se je Darviš preselil v Kairo.
Tedaj je že imel za seboj izkušnjo članstva v izraelski komunistični partiji, urednikovanja v glasilu Al Itihad, v katerem je objavljal svoje pesmi (prvo pesniško zbirko Ptice brez kril je izdal pri devetnajstih), ponudbo Jaserja Arafata, da prevzame mesto kulturnega ministra, kar je sicer zavrnil, predvsem pa se ga je oprijela stigma revolucionarnega pesnika; Darviševo ustvarjanje je namreč sovpadlo s palestinskim uporniškim gibanjem, ki se je izteklo v šestdnevno vojno (leta 1967).
Predvsem pesniški zbirki Listi oljke (1964) in Ljubimec iz Palestine (1966), katerih pesmi so vključene tudi v slovensko izdajo, sta mu prinesli sloves pesnika upora. Pri dvaindvajsetih je napisal pesem Osebna izkaznica, v kateri se obrača na izraelskega policista: Piši! Arabec sem, / številka moje izkaznice je petdeset tisoč. Zaradi te pesmi mu je bil leta 1967 odrejen hišni pripor. V tem času je na primer napisal pesem Mati, v kateri je menda poskušal ponazoriti ljubezen do matere, vendar je kmalu postala izraz kolektivnega krika. »Vsa moja dela so takšna. Odločil sem se, da ne bom predstavljal nikogar drugega, razen sebe. Toda ta jaz je poln kolektivnega spomina.«
Sprotno pretvarjanje življenja v poezijo je za Mahmuda Darviša samoumevno: do konca življenja je zagovarjal stališče, da se pesnik ne more osvoboditi zgodovinskih okoliščin, v katerih živi. Poezija s tem, ko v metaforah kompenzira našo nesposobnost, da bi spremenili resničnost, pomaga pri razumevanju jaza. In tu naj bi bila poezija pomembna za našo človeškost, četudi je ljubezenska ali pa govori o naravi in premišljuje o »negotovosti aprila, vonju kruha ob zori, ženskem zaklinjanju moških«.
Arabski pesnik, čigar poezija se je že leta 1977 prodajala v več kot milijonski nakladi, kasneje pa so ga na stadione hodile poslušat večtisočglave množice, torej ni samo eden tistih, ki je verzificirano arabsko poezijo – s tem, ko je začel pisati v prostem verzu – prestavil v polje modernosti, temveč je Palestincem na izrazito nepretenciozen in skorajda intimen način določil mesto v vesolju.
Razumeti vzroke za tragedijo
Kljub temu da posebej v prvih pesniških zbirkah uporablja s patosom prevlečene besede, kot so »oljke«, »kri«, »zemlja«, je njegova poezija navznoter mehka, mila. Palestinci so v njej zarisani kot človeška bitja, ki ljubijo življenje, ki se ljubijo med seboj in se pustijo zapeljati cvetovom mandljevca. Celo kasneje, ko se je retorika glede terorističnih napadov Palestincev stopnjevala, je Darviš izjavil, »da moramo razumeti – in ne opravičevati – vzrokov za to tragedijo«. Palestinski fantje in dekleta se ne razstreljujejo zato, ker bi verjeli v onstranski paradiž, temveč to počnejo iz obupa. Palestinci so po Mahmudu Darvišu v resnici zaljubljeni v življenje, le vizijo upanja bi jim bilo treba dati.
Kot izbrani pesnik in duhovni vodja svojega plemena, ki se je leta 1973 pridružil Palestinski osvobodilni organizaciji (PLO), kar je plačal s skoraj petindvajsetletnim izgnanstvom, je videl rešitev v dialogu. Če je Palestince z gosto tapiserijo besed opisal kot človeška bitja (»Palestinec ni poklic ali slogan«), je prav tako z epskim zamahom, ki je po notranjem robu ves lirski, zaradi česar imamo pri njegovi poeziji občutek, da ni samo izjemno plastična, temveč vsa tukaj in zdaj, opisal izraelsko stran.
O pesniškem kolegu in najbolj znanem izraelskem pesniku Jehudi Amihaju je izjavil, da mu njegova poezija predstavlja izziv, saj oba pišeta o istem prostoru: »Pokrajino in zgodovino si prisvaja na račun moje uničene identitete. Sva torej tekmeca: kdo poseduje jezik te dežele? Kdo jo bolj ljubi? Kdo bolje piše?«
Poezija Mahmuda Darviša je izrazito dialoška; nekateri poznavalci jo berejo celo v luči iskanja pomiritve med Palestinci in Izraelci. »Ne monopoliziram zgodovine in spomina in Boga, kot to počnejo Izraelci,« je izjavil pesnik. V praksi je to izvedel tako, da je v lastno poezijo vpletel drobce judovske, krščanske in islamske tradicije.
Tovrstno prelivanje je še posebej prisotno v pesnitvi Stenska poslikava (2000), ki je po dveh operacijah pesnikovega srca obveljala za pesniški testament: Mi smo tisti, / ki obdelujemo prelepo zemljo med / Evfratom in Tigrisom … Na Gilgameševem ozemlju si tako podajata roke arabski in izraelski vojak. Že pesem Vojak sanja o belih lilijah iz zbirke Konec noči (1967) je takoj po vojni v arabskem svetu izzvenela kot izrazito kontroverzna, saj je vojak, ki sanja o ptiču / in cvetovih limon izraelski vojak, toda Darviš je vztrajal pri »humanizaciji« svojega sovražnika.
Senca uporništva
Opiranje na splošne umetniške standarde, in ne zgolj na posebnost palestinske situacije, ni edina »problematična« karakteristika Mahmuda Darviša. Ko se je leta 1971 kot sodelavec egiptovskega dnevnega časopisa Al Ahram odločil zaživeti med arabsko govorečimi vzorniki, so ga mnogi (palestinski) komunistični kolegi obtožili dezerterstva.
Kljub temu da v Kairu ni bil več pod tolikšnim pritiskom ustvarjanja »uporniške« poezije in da je po lastnem mnenju tam ustvaril eno najpomembnejših pesmi – Sirhan v kavarni pije kavo –, ki jo je navdihnil Sirhan Bišara Sirhan, morilec Roberta F. Kennedyja, je menda šlo za najtežjo odločitev njegovega življenja.
Kamorkoli je pesnik odslej šel, ga je zasledovala senca uporništva. Njegova realnost je postala bivanje v državah, ki so ga (ali niso) hotele sprejeti. »Podal sem se v avanturo. Toda končna sodba mora priti iz vprašanja, kaj sem počel v izgnanstvu. Sem tako dal več palestinski izkušnji? Vsi kritiki menijo, da nisem zapravljal časa.«
Darviš se je leta 1973 preselil v Libanon, ko pa je izraelska vojska na začetku osemdesetih vdrla v Bejrut, je sledilo tavanje med Sirijo, Kairom, Tunisom in Parizom, v katerem je po lastnih besedah kot pesnik končno dozorel. Darviš se je v Parizu, ki mu je omogočil, da je na svojo domovino, kulturo in jezik pogledal od daleč, otresel iluzije o nacionalnih ideologijah ter postal celo ciničen. V devetdesetih dneh v Parizu leta 1985 je napisal prozni tekst Slovo od pozabljivosti (1986), avtobiografsko odisejado, poleg tega pa vrsto pesniških zbirk.
Razpetost med samoto in blodečo zemljo se v pesniških zbirkah, izdanih v devetdesetih in osemdesetih, ne izteče v domovinske kanale, temveč v pesmi, narejene iz svetlobe in prahu. Pesnik ves ta čas ni hodil proti domovini, temveč proti sebi. Medtem ko skriva svojo blago izčrpanost, mu je še vedno v veselje operiranje »z orodji svojega srca«. Od nekoga, ki je priznal, da se sicer rad zaljublja (»Moje astrološko znamenje je riba; moja čustva so spremenljiva«), toda ko se zaljubljenost konča, pogosto uvidi, da to ni bila ljubezen, ne moremo pričakovati, da bi našel uteho v drugem.
Ženska se v poeziji Mahmuda Darviša resda pojavlja kot enakovredna sopotnica, vendar prek njega ne najde poti k svojemu telesu: »Nisva imela dovolj časa, da bi se skupaj postarala,« pravi »svobodno ljubljena« v pesmi Bila sva brez sedanjosti iz zbirke Tujkina postelja (1998).
Vrhunsko spoznanje pesnika z neubogljivim srcem (Darviš zadnje operacije srca leta 2008 ni preživel) ni v tem, da je na koncu od njega ostalo le izgnanstvo, temveč v obratu v življenje. Zdi se, kot da je pesnika trpljenje privedlo na čistino. Čemu sicer pomlad, / če ne zato, da obuja mrtve in jim prinese veselje do / življenja, da vzcveti pozaba? krikne v epski pesnitvi Stenska poslikava.
Kljub temu da Darviševa poezija, navdihnjena z Lorco, Rimbaudom in Ginsbergom, na koncu pridobi status mističnega, v njej ni nič radikalnega; gre zgolj za blago razmišljenost ali kot je pesnik opisal eno izmed izraelskih invazij, ki se je odvila pod oknom njegovega stanovanja na Zahodnem bregu, kamor so mu dovolili, da se vrne ob koncu življenja: »Sem lene sorte; pišem zjutraj, za mizo; imam rituale, ki jih ne prekinem, če ni zares potrebno. Prek pisanja se osvobodim; tako vsaj ne vidim tankov – imenujte to iluzija ali moč besed.«
