Tiskane izdaje
Pogovor o vladavini prava, ki ga je ob izidu svoje nove publikacije organizirala GV Založba v sodelovanju z Univerzo v Ljubljani, je segel daleč onkraj povprečja tovrstnih prireditev.
Le kaj mikavnega skriva ta drobceni vademekum, da je privabil veliko eminentnih pravnih strokovnjakov? Povedano na kratko: politikom ponuja usmeritve glede temeljnih elementov vladavine prava.
Idejo so spočeli v interakcijskem svetu nekdanjih vodij držav in vlad, konkretizirala pa sta jo Inštitut Raoula Wallenberga za človekove pravice in humanitarno pravo pri Univerzi v Lundu in Haaški inštitut za internacionalizacijo prava. Posebej zavzet je bil pri tem Helmut Schmidt, nekdanji nemški zvezni kancler, ki ga dr. Türk upravičeno uvršča med najbolj markantne osebnosti evropske politike druge polovice 20. stoletja.
Pri pisanju je pomagala vrsta uglednih strokovnjakov, med katerimi si zaslužita omembo predvsem avtor prvega osnutka dr. Roland Janse in redaktor dr. Hans Corell. Iz predgovora direktorjev inštitutov izhaja, da je bila od začetka stkana rdeča nit vodnika, »da naj bo karseda kratek, zato da bi ga lahko prebrali prezaposleni politiki na različnih ravneh«, koristil pa naj bi »tudi vsem drugim, ki sprejemajo odločitve in ki določajo politiko, kakor tudi novinarjem in vsem, ki na tem področju potrebujejo usmeritve«.
Vladavina prava
Vodnik je razdeljen na pet poglavij; poleg uvoda in literature za nadaljnje branje so bistveni trije osrednji sklopi izhodišč o vladavini prava na ravni države, na mednarodnem nivoju in o soodvisnosti vladavine prava v obeh sferah. Vladavina prava (angl. rule of law) pomeni, da se morajo državljani in vsi vladajoči pokoravati pravu, zato se nanaša tako na razmerja med državnimi oblastmi in državljani ter drugimi prebivalci kakor tudi na odnose med zasebniki.
Zategadelj je anglosaška sintagma vladavina prava bolj precizna kot naš (germanski) ustavni termin pravna država (nem. Rechtstadt), ki laike zavaja, da je le država kot poosebljena oblast odgovorna in kriva za vse tegobe državljanov, čemur je legendarno nasprotoval John F. Kennedy z znamenitim stavkom, da naj se ne sprašujemo, kaj lahko država stori za nas, temveč, kaj lahko mi storimo zanjo.
Konvencija iz Montevidea o pravicah in dolžnostih držav iz leta 1933 denimo določa, da mora država kot subjekt mednarodnega prava izpolnjevati štiri pogoje: stalno prebivalstvo, definirano ozemlje, vlado in sposobnost vzpostavljanja odnosov z drugimi državami. Če torej pljuvamo državo, ne skrunimo zgolj oblasti, temveč lastni gral (sebe, soljudi, ozemlje in domovino), kar je najmanj zlozvočno, če ne destruktivno.
Vladavina prava ima tri konstitutivne elemente: zakonitost, demokracijo in človekove pravice. Pravo tvorijo le tiste formalne norme (npr. zakoni), ki jih označuje niz značilnosti; sprejete morajo biti po demokratičnem postopku in zagotavljati zlasti spoštovanje državljanskih, političnih in drugih človekovih pravic. Vladavina prava na ravni države zahteva ustavnost, vrhovni skupek temeljnih pravnih norm znotraj slehernega pravnega sistema, ki opredeljujejo izvršno, zakonodajno in sodno oblast države.
Ta delitev je humus demokracije in mora delovati kot sistem zavor in ravnovesij. Zakoni morajo biti javno razglašeni, dovolj jasni ljudem, stabilni in ne smejo veljati retroaktivno, pri čemer nosijo posebno odgovornost parlamenti. Diskrecija in izvrševanje oblasti z uredbami sta sicer nujni sestavini vladanja, vendar morajo politiki posegati po teh pristojnostih skrajno resno in v dobri veri.
Neodvisno pravosodje
Napotki glede nepristranskega in neodvisnega pravosodja (zlasti od vlade) so alfa in omega pravne države ob istočasni zavezanosti sodnikov kodeksom poklicne integritete in ravnanja ter odgovornosti za pravično sojenje. Nujni so visoki etični standardi in primerno ravnanje vseh udeležencev v procesu reševanja sporov. Najbridkejša sovražnica je korupcija, zategadelj so neobhodne solidne plače sodnikov in varnost njihovih mandatov. Sodišča morajo biti dostopna, kajti zamude zanikajo pravičnost. Postopki naj bodo pošteni, na voljo naj bodo tudi alternativni načini reševanja sporov.
V temačnosti shirane pravne, politične in obče kulture in nostra patria si je še posebej priporočljivo zapomniti naslednje postulate: »Izredno pomembno je, da politiki javno sprejemajo in spoštujejo neodvisnost ter nepristranskost pravosodja. Politiki, na primer, ne smejo podajati mnenja o tem, kakšen naj bi bil po njihovem mnenju zaželen izid neke zadeve, ki je v obravnavi pred sodiščem, preden sodišče sprejme odločitev.
To bi lahko sodniki in splošna javnost razumeli kot zunanji pritisk z namenom vplivati na izid zadeve. Politiki se morajo vzdržati tudi komentarjev o podrobnostih izida posameznih zadev ali mnenja, da je bila odločitev napačna.« Za nameček je hudo neprimerno, če politiki komentirajo izid neke zadeve s predlogi, da je treba odpraviti trajni mandat sodnikov in da naj bodo sodniki odpuščeni, če sprejmejo »napačno« odločitev.
Glede formalnih kriterijev vodnik opozarja na nekaj težav: trdna in hitro učinkovita merila ne obstajajo; lahko je zapovedati, da morajo biti zakoni jasni uporabnikom, toda popolne jasnosti ni mogoče doseči. Splošna načela so lahko udejanjena le s podrobnejšimi pravili in pravnimi sporazumi.
Ni enega samega odgovora na vprašanje, kako morajo biti izpolnjene zahteve vladavine prava, vendar ne smemo biti relativisti, kajti nekatero nepravo preprosto krši temeljne humane norme, brez katerih bi bila civilizacija obsojena na kaos, anarhijo, tiranijo in propad. Vladavina prava na ravni države brzda izvrševanje oblasti, ki bi slonelo na »trmi, samovolji, predsodkih, kapricah in pristranskosti«. Ne deluje brez pravne predvidljivosti, svobode in enakopravne obravnave.
Mednarodna razsežnost vladavine prava se kaže v spoštovanju mednarodnega prava s strani njegovih subjektov – držav in mednarodnih organizacij –, v številnih primerih pa tudi drugih pravnih in fizičnih oseb. Nadrejeno je nacionalnim normam in mora biti prav tako javno, dostopno, jasno in predvidljivo, saj končno služi interesom ljudi. Ena od njegovih največjih pomanjkljivosti je neobvezna pristojnost večine mednarodnih sodišč, kar otežuje implementacijo. Louis Henkin je nekoč posrečeno zapisal, »da skoraj vse države spoštujejo skoraj vsa načela mednarodnega prava in skoraj vse svoje obveznosti skoraj ves čas«. Žal skoraj ni še nikoli zajca ujel ...
Indeks vladavine prava
Ob vseh čistih in umazanih lopatah, izbrisanih, strankokratskem političnem pokru, črnih gradnjah, podkupovanju, nemoralnem molzenju davkoplačevalskih sredstev, plagiatih, žalitvah in preostali množici pravnih kršitev, zlorab in mutacij kranjske (j)etičnosti bržda pritegne našo pozornost skupina World Justice Project, ki ureja poseben indeks vladavine prava. Presenetljivo je Slovenija nekje v sredini, glede koruptivnosti je recimo boljša od Hrvaške in Madžarske, pri varovanju temeljnih pravic pa smo celo prehiteli Italijo.
A primerjati se moramo z boljšimi, zatorej upajmo, da bo pričujoči vodnik priromal v roke, glavo in srce slehernega politika in javnega uslužbenca. Nemara bi v prihodnjih izdajah veljalo nameniti več pozornosti svetovnemu etosu oziroma sekularni etiki, vključno s holistično vzgojo in izobraževanjem, ki sta usodnega pomena za ponotranjenje kardinalnih vrednot, vštevši pravo.
