Tiskane izdaje
Projekt Jezik-Lingua s podnaslovom Večjezičnost kot bogastvo in vrednota čezmejnega slovensko-italijanskega območja je nov obet na področju izdajanja knjig o pomembnih slovenskih zadevah v zamejstvu.
Eden izmed takih je prav gotovo knjiga Slovenski avtorji v Italiji, sestavljena iz člankov in recenzij pokojnega Martina Jevnikarja, kot jo je uredila Marija Cenda. Knjiga je izšla ob Jevnikarjevi stoti obletnici rojstva.
»Ko smo snovali vsebine projekta Jezik-Lingua in razmišljali o možnih temah, je takoj prišla do izraza pomembnost ohranjanja in primernega ovrednotenja kulturne dediščine našega prostora. Izjemno delo, ki ga je opravil profesor Martin Jevnikar s celovitim pregledom besednih ustvarjalcev slovenskega jezika v Italiji, se kot nalašč vključuje v to temeljno projektno vsebino. V čast nam je, da smo lahko v okviru našega projekta poskrbeli za izdajo te pomembne publikacije,« je izid obsežne knjige pospremil Ivo Corva.
Corva je avtor tega projekta, katerega namen sta promocija in širjenje rabe slovenskega in italijanskega jezika ter ohranjanje in ovrednotenje pomembne kulturne dediščine slovensko-italijanskega čezmejnega prostora, kjer poleg večinskega prebivalstva živita tudi dve manjšini – v Sloveniji italijanska in v Italiji slovenska.
Projekt je že vzpostavil Multimedijski center za slovenski jezik v Špetru (v Videmski pokrajini) in s pomočjo različnih multimedijskih instalacij predstavil prostor, v katerem živijo Slovenci dežele Furlanije - Julijske krajine. Izvedli so več kot petdeset jezikovnih tečajev in delavnic slovenskega in italijanskega jezika, spletno svetovalnico za slovenski jezik, v sodelovanju s SAZU pripravljajo obojejezični slovar pravnega izrazja, v delu je multimedijski slovensko-italijanski in italijansko-slovenski slovar za otroke.
Študij slovenščine v Trstu
Tržaška univerza je s pomočjo tega projekta uvedla magistrski študij slovenskega jezika in književnosti na Filozofski fakulteti v Trstu. Osrednja knjižnica Srečka Vilharja v Kopru je v sklopu projekta katalogizirala in digitalizirala več kot deset tisoč enot štirih knjižnih fondov, ki so opredeljeni kot slovenski nacionalni spomenik.
Študijski center Jacques Maritain iz Portogruara je organiziral mednarodni seminar Posredovanja na temo študija in prevajanja filozofskih besedil. V sodelovanju s Slovenskim raziskovalnim inštitutom SLORI iz Trsta so pripravili dve pomembni raziskavi: o poučevanju in učenju slovenščine v Italiji in pismenosti v dvojezičnem okolju.
Predavatelj, kritik, biograf
Knjiga profesorja Martina Jevnikarja ni pomembna le za zamejski prostor, ampak tudi za osrednjo Slovenijo. Priča o izjemno ustvarjalni in organizacijski energiji, brez katere ne bi bilo Jevnikarjevega dolgoletnega, če ne večdesetletnega vodenja Primorskega slovenskega biografskega leksikona (PSBL) in knjižnih ocen vseh del, naj so bila piscu všeč, manj všeč ali bi jih iz svojega ocenjevanja morda raje izpustil.
Jevnikar ni bil »originalni« zamejec, ampak je bil rojen na Spodnjem Brezovem pri Višnji Gori na Dolenjskem. Po maturi je na ljubljanski univerzi študiral slavistiko. Leta 1939 je diplomiral z nalogo o nemškem mladinskem pisatelju Krištofu Schmidu in njegovem vplivu na slovensko pripovedništvo. Med vojno je sprva poučeval na realni gimnaziji, v letih med 1943 in 1945 pa na klasični gimnaziji v Ljubljani. Ob koncu vojne je emigriral.
V Trstu je bil profesor slovenščine in zgodovine do upokojitve leta 1980. Med tem časom je bil tudi predavatelj na različnih univerzah v Italiji (Padova, Videm). Ves ta čas se je ukvarjal s kritiko in ocenjevanjem, s kulturnim posredovanjem in prevajanjem, z zbiranjem zgodovinskega in biografskega gradiva.
Kot se za slavista iz pozitivistične šole Franceta Kidriča spodobi, je Jevnikar vztrajal pri poudarjenem pozitivizmu. Brez njega ne bi bilo PSBL, saj ni le vodil vse organizacije, ampak je sam napisal največ biografskih gesel. To prizadevanje je gojil kljub védenju, da je PSBL v matični Jugoslaviji prepovedana publikacija.
Žal ni bil dostopen niti v Tržaški knjigarni, saj je bila pod nadzorom Udbe. Otoplitev je prišla šele z osamosvojitvijo in izrecno parlamentarno odločitvijo (v državnem zboru jo je prebral poslanec Rudi Šeligo), da se za ves slovenski zamejski in zdomski tisk odpre meja ali odpravi prepoved uvoza in branja ali izposoje v knjižnicah (D-fond v NUK).
Martin Jevnikar se je povojni literarni in kritiški generaciji v Sloveniji izmuznil iz spomina in sprotnega ali sočasnega stika. O njem se ni govorilo ali pisalo, malo se je vedelo celo za nekatere revije, kot je Mladika (ki je na enem izmed slovenskih knjižnih sejmov kot »sovražna literatura« izzvala škandal in takojšnjo reakcijo – zahtevo za umik s sejma). Mladika je kasneje postala dostopna Slovencem v matici, tako da so se bralci bolje seznanili tudi s kritiškim delom in literarnimi portreti Martina Jevnikarja.
Vse zamejske revije,
Knjiga Jevnikarjevih spisov, ki so nastajali pol stoletja, je razdeljena na več tematskih sklopov. Najprej predstavlja slovenske literarne revije v Italiji, kot so Razgledi, Mlada setev, Stvarnost, Stvarnost in svoboda, Tabor, Sidro, Tokovi, Jadro, Pastirček, Literarne vaje, Galeb, Mladika, Most, Zaliv, Dan in Utripi. Te revije večinoma niso bile dostopne v Sloveniji, so pa imele sodelavce tudi iz matične domovine, sicer redke, pa še ti so tvegali politične očitke in, kot smo videli, tudi zapor.
Jevnikarjev opis delovanja, čas oziroma obdobje izhajanja ter omemba glavnih urednikov in sodelavcev ter osrednjih vsebin vsaj v matici prihajajo na dan z veliko zamudo, z revijami pa je že tako, da so aktualne takoj ob izidu vsake številke, potem pa le »predmet zgodovine«. Žal tudi zdaj niso prosto dostopne, razen v redkih knjižnicah, saj jih prej in sproti niso smeli »uvažati«!
Jedro knjige Slovenski avtorji v Italiji (str. 524) je predstavitev sodobne slovenske literature ter njihovih »nosilcev«: avtorjev, ustvarjalcev, torej pesnikov, pisateljev, dramatikov, publicistov, urednikov, celo znanstvenikov, politikov, športnikov in novinarjev kot ustvarjalcev ... Vsakdo ima v knjigi svoj portret, zanimivost uredniškega pristopa (Marija Cenda) pa je nekakšna združitev več Jevnikarjevih kritiških zapisov ob izidu posameznih knjig istega avtorja v povezano celoto tako, kot da bi na novo brali en sam tekst, čeprav je v resnici nastajal v več »etapah.«
Tako ne preseneča, da je največ pozornosti v Jevnikarjevih kritiških zapisih namenjene osrednjim osebnostim in tistim z največjim opusom, kot sta Boris Pahor in Alojz Rebula, pa Ljubka Šorli, Vinko Beličič, Rafko Dolhar, Zora Tavčar, Miroslav Košuta, Marko Kravos, Irena Žerjal, Zora Piščanec, Boris Pangerc, Ivanka Hergold, Ace Mermolja, Aleksij Pregarc in Marij Čuk. O nekaterih je pisal manj, kot bi morda pričakovali (Andrej Budal, Mara Samsa, Filibert Benedetič ...), najmanj pa o prvem tržaškem klasiku Vladimirju Bartolu, iz česar bi smeli marsikaj sklepati.
Jevnikar se je trudil za afirmacijo piscev, ob katerih bi v matični Sloveniji marsikdo zamahnil z roko. Tu se vzpostavlja drugačen kriterij in bolj povzdigujoč odnos do literarne umetnosti. Kot da ima Slovenija dva kriterija; enega, vzvišenega, osrednjeslovenskega, in drugega, manj vrednega, zamejskega! Boris Pahor, ki na to opozarja že desetletja, ima popolnoma prav. Leta 1910 je v Trstu živelo 56.000 Slovencev, v Ljubljani le 25.000!
