Metka Krašovec: Slikarke šele zdaj počasi kopljejo iz zgodovine

Za ljubitelje formalnosti: slikarka, nekdanja profesorica na Akademiji za likovno umetnost. Za tiste, ki spremljajo notranjo politiko: avtorica slike, ki visi v Državnem zboru in ki je na televiziji skoraj vsak teden, ko nam pred njo sedeči poslanci pripovedujejo kaj slabega. Za ljubitelje poezije: naslovna junakinja zbirke Tomaža Šalamuna Balada za Metko Krašovec in iz istega obdobja, ko je nastala, tudi njegova žena. Za tiste, ki za vse potrebujete kakšen povod: v petek je praznovala sedemdeseti rojstni dan. In še za tiste, ki nimate časa in si boste morda iz vsega zapisanega zapomnili samo eno stvar: zapomnite si, da je Metka Krašovec ženska, ki se nenehno toplo, prijetno in vedro smeji.

Če bi vas kdo nagovoril, da naslikate današnji dan, pa zadnje leto, morda celo več skupaj, kako bi se tega lotili? Kakšna tehnika, v kakšnih barvah?

Več zadnjih let skupaj težko, ker so bila tako različna. Današnji dan: najprej bi se morala popolnoma umiriti in čakati, kakšen občutek bo izšel iz tega. Tehnika bi bila risba. Ne morem pa vam povedati, v kakšni barvi bi bila, saj slika ali risba nastaja sproti in sama nad tem nimam kaj dosti nadzora. Če pa ga imam, če se vključi volja, lahko kar pozabimo vse skupaj, ker ne bo nastalo nič omembe vrednega.

Kdo pa je bil zadnji človek, morda prizor ali kakšen drug impulz, ki vas je tako navdahnil, da se je iz tega rodila celovita slikarska zgodba?

Zadnja je bila moževa vnukinja Klara in taka je bila tudi zadnja razstava, ki sem jo imela v ljubljanski galeriji Equrna pred približno dvema letoma. Klara je bila na vseh slikah.

S čim pa je sprožila ta navdih? Z mladostjo? Bližino?

Z bližino otroka, ki je na površje prinesel otroka v meni, in sta se stak­nila.

Kateri je vaš najzgodnejši otroški spomin?

Se bojim, da se ljudje najbolj spomin­jamo travmatičnih dogodkov: stara sem bila pet let, ko smo se z družino preselili v New York, ker je oče dobil službo pri Združenih narodih. Ker sta delala tako oče kot mama, so me dali v šolo internatskega tipa. Spomnim se same sebe ob večerih, ko smo se morali preobleči. Bilo me je groza. Mislila sem, da sem drugačna – ker imam drugačno pižamo. V resnici pa le nisem znala jezika, sem ugotovila pozneje. A tedaj sem bila bitje, ki ni spadalo nikamor. Po svoje izločeno.

Veliko ljudi vas še dandanes opisuje kot samohodko, ki je nekako po svoji volji drugje kot drugi. Vam je taka izbira prinesla več zadovoljstva ali več težav?

To ni izbira, to je usoda. Nisem človek jate, zame bi bilo najbolj mučno, če bi morala slikati v umetniški skupini, na primer. Samo enkrat sem delala za gledališče in ugotovila, da sploh nisem za to – rada sem samostojna in rada vem, kaj sem v resnici naredila jaz. Res pa je tudi, da ima samohodstvo, kakor pravite, tudi manj prijetno plat: sam si, brez podpore skupine.

Z usodo in s tem, da kot ženska ne boste sami, pa je povezana zgodba z vrha neke piramide, ne?

Zgodba z vrha piramide je taka: konec sedemdesetih let sem odpotovala v Mehiko in tako pravzaprav spoznala Tomaža, ki je bil tam študijsko. Tam sva se tudi zaljubila, potovanje samo in začetek ljubezni pa so spremljali nenavadni dogodki. Po priporočilu prijateljev sem mu pred potovanjem poslala pismo, da prihajam v Mehiko in ali bi se lahko srečala – kot dva Slovenca, namreč. Ko ga je dobil, je fizično padel pod mizo, pa čeprav me tedaj niti ni poznal. O tem je napisal pesem. Tudi sama pa sem vedela, da bo to srečanje zaznamovalo moje živ­ljenje: sedela sva na vrhu piramide Lune v Teotihuacanu in pred mano se je nenadoma odvrtela vsa moja prihodnost s Tomažem. »Vedela« sem vse, dobro in slabo, kar je prihajalo. Samohodka sem samo v svojem delu. Sem pa tudi človek partnerstva in prijateljstva. Partnerski odnos pravzaprav zelo potrebujem in lahko rečem, da se je v mojem primeru idealno izšlo, saj Tomaž deluje na drugem polju, v poeziji, hkrati pa je zelo dojemljiv za vse novo. Ves čas me je podpiral, sama pa sem se seveda tudi zanimala za poezijo.

Kako pa je bilo, ko ste postali naslovna junakinja pesniške knjige? Baladi za Metko Krašovec, ki popisuje čas vajinih skupnih začetkov, marsikdo pripisuje kultni status.

Precej divje, nisem pa bila presenečena, najino življenje pač. Je pa to seveda literatura, deloma dejstva, deloma pa tudi poezija, se pravi, fikcija. To je Tomaževa zbirka in s tem njegova stvar.

Se pogosto spominjate obdobja, ki se je začelo z vašim mehiškim potovanjem?

Pa se res, to je bilo močno obdobje. Usoda se je dogajala z veliko intenzivnostjo.

Na kaj vas spominjajo mrhovinarji, ki krožijo po zraku?

(smeh). Na naju z Alenko Gerlovič, prijateljico, s katero sem največ prepotovala. Iz neznanega razloga sva bili redno ob dveh popoldne, v najhujši vročini, v puščavi. S papirnatima kapama na glavi sva iskali še zadnji obdelani kamen, ki ga je bilo treba nujno pogledati – pa četudi je bil daleč na horizontu. Alenka je bila zelo natančna: hotela je videti vse in za to nisva jedli ali spali, če je bilo treba. Nekoč v Indiji tri dni nismo jedli, ker nismo imeli časa. In potem so pač nad nama pričakujoče krožili mrhovinarji.

Kaj ste iskali na potovanjih? Barve, ljudi?

Ljudi ne. Vsekakor pokrajine, svet­lobe, barve. Pisala sem dnevnike, s katerimi si pozneje ni bilo mogoče čisto nič pomagati v smislu določanja lokacije, bili pa so natančni glede barv: gore so bile caput mortum, to je posebna temna vijoličasto rdeča, spet nekaj drugega je bilo siena ... Alenka je bila motor in glava vsakega potovanja. Vnaprej je pripravila seznam vsega, kar si je bilo treba v določenem kraju ogledati in spoznati, jaz pa sem bila neke vrste prtljaga in bolj na lovu za »vtisi«. Tudi v muzejih, seveda, ampak zapomnila sem si tisto, kar je ogled v meni sprožil, ne toliko faktografije.

Imam vtis, da je v vaši popotniški zgodovini veliko trenutkov, ko ste stali v različnih muzejih in jokali.

Res se mi je to zgodilo pogosto. Pozneje sem prebrala knjigo Jamesa Elkinsa o tem, kdo joka pred slikami. Umetnostni zgodovinarji, na primer, ne, je ugotovil. Zbral pa je tudi različne primere in veliko jih je podobnih mojim izkušnjam, ko sploh ne veš, zakaj jokaš. To je občutek, ko vidiš nekaj tako umetniško močnega, da te solze dobesedno oblijejo. Zanimivo, to se niti ne zgodi ob slikah, ki jih imaš najraje: meni, na primer, se je ob Rembrandtovem avtoportretu, ki sem ga videla v Edinburghu. Videla sem, da on Ve. Razume življenje, slikarstvo. Vse. Enkrat pa se mi je zgodilo v Louv­ru, prišla sem okrog vogala in se spogledala z Goyevo sliko starejše gos­pe z rdečo rožo v glavi in neustavljivo zajokala.

Slavna slikarja ... Kje pa so vse slikarke minulih stoletij? Zakaj, mislite, je prva, ki ima mednarodno znano ime, iz 20. stoletja?

Slikarke šele zdaj počasi kopljejo iz zgodovine. To je zelo moški poklic, tudi iz čisto bioloških razlogov. Zagotavljam vam, da ženska, ki ji joka otrok, ne bo mogla slikati. Številne študentke sem učila, ki so bile slikarsko in intelektualno tako potentne, da sem strmela, vendar so nekako poniknile. Se poročile, imele otroke ... Mnoge pa so se uveljavile v ilustraciji, ki je s tega vidika bolj praktična: lahko delaš tudi ponoči, na kuhinjski mizi.

Je torej s slikarstvom tako kot s kuhanjem: ženska lahko vsak dan skuha kosilo, chef, tisti, ki naredi umetnino, pa je skoraj vedno moški?

(Smeh). Mogoče pa res.

Ko smo ravno pri hrani: kakšen je občutek v zadnjih trenutkih pred prvo potezo čopiča, pred začetkom neke nove slikarske zgodbe, ki se je dolgo kuhala. Kako bi si mi navadni ljudje to lahko predstavljali – je to tak občutek kot lakota, morda spolna sla?

Če kot slikar ne moreš delati, čutiš veliko nervozo in si v bistvu nemogoč. Ne prideš do sebe. Ko pa prideš in začneš slikati, pa tudi ni vse ena sama vročica. Veliko časa zavzame priprava, ko se je treba v celoti umiriti. Od tod naprej pa te kot slikarja vodi nekaj višjega. In na tem mestu ratio nima več vstopa. Ta nastopi pozneje, ko pogledaš že narejeno sliko, se z njo soočiš, pogovarjaš.

Ob tem se spomnim vašega obdobja risb, ki se zdijo popolnoma drugačne od vsega drugega, kar ste slikali. Se torej kdaj v času, ki pride po koncu, v času ratia, ob pogledu na sliko ali risbo primete za glavo in rečete: o groza, kaj pa je to, kar je prišlo iz mene?

Pravzaprav da. Zelo pogosto, pri risbah, ki so stvar hipnega. Velika platna pa sem slikala tudi po tri mesece in v takem primeru postane bolj problem vzdrževati naboj inspiracije in stvari trenutnega navdiha nekako stopijo v drugi plan. Tako dolgo obdobje je pravzaprav težko zdržati, vriva se razum in začne uničevati sliko. Takrat je treba iti skozi proces brisanja in ponovnega odpiranja višjemu.

Najbrž motijo tudi nujni vsakdanji opravki: ko malo pospraviš in skuhaš kosilo ...

Včasih se mi je zgodilo, da sem slikala in sem bila z rezultatom izredno zadovoljna. Potem pa sem skočila na kratko kosilo, prišla nazaj – in se mi tisto od prej sploh ni več zdelo dobro.

Katere vaše slike pa so se zdele najboljše umetnostnim kritikom?

Še najbolj tiste iz serije »barvnih«, ki so bile leta 1973 na razstavi v Mali galeriji in za katero sem dobila tudi nagrado Prešernovega sklada. Najteže pa so sprejeli serijo velikih glav – dolgo so bili v dvomih, ali ni to kič. Presladke so. Vzbujale so nelagodje ... Sicer pa se z mano nihče od kritikov niti ni kaj dosti ukvarjal.

Ampak, pravzaprav, se vi lahko požvižgate na to. Ste namreč avtorica slike, ki se vsak teden vsaj enkrat pojavi na televiziji. Huje ko je v državi, večkrat gledamo Metko Krašovec, se zdi.

(Smeh). Res si ne bi nikoli mislila, da bo ena od mojih slik končala v Državnem zboru, v tisti dvorani, kjer se sestajajo razne preiskovalne komisije. To je tisto zeleno ozadje – moja slika Zeleno. Pravzaprav se nikoli ne vidi cela. Nekoč sem namreč omenila, kako je smešno gledati vse to: v prvem planu neki politik, za njim pa človek na moji sliki, ki bruha in so mu iztrgali srce. Potem so seveda spremenili kot, iz katerega snemajo, tako da se ta detajl nekako ne vidi več (smeh). Upam, da me ne boste vprašali, kaj pomeni, kajti – še sanja se mi ne.

Bi lahko rekli, da za vsakim od vaših večjih slikarskih obdobij stoji resničen človek: za rdečimi slikami mama, ki se je v tistem času poslavljala, za obrazi deklica Aydé, ki ste jo zagledali v Peruju, potem obdobje za vnukinjo Klaro. Kaj pa vaš soprog?

Njegova je na primer slika For Julian and Tomaž, veliko najine zgodbe pa je tudi v risbah.

Se vam ne zdi, da kot par v grobih obrisih spominjata na Frido Kahlo in Diega Rivero?

Ne. Zakaj? Zaradi Mehike?

Bolj zaradi lepega odnosa, v katerem si hkrati pripadaš in ostaneš tudi v celoti sam svoj.

Mogoče. Ampak se mi zdi, da je tak odnos pri umetnikih kar pogost. Recimo slavna slikarka Georgia O'Keeffe in njen mož fotograf Alfred Stieglitz. Če živita skupaj dva ustvarjalca, si preprosto morata dati svobodo in veliko prostora, drugače je eden ali drugi uničen.

Ena od vaših ljubezni je tudi geografska: Mediteran. Zakaj vas privlači?

Kaj pa vem, morda je to nekakšen dedni spomin. Vedno so pokrajine tiste, ki name naredijo vtis, ampak seveda ne vse. Ko sva z Alenko potovali po Združenih državah in sva prispeli v znameniti park Yosemite, me je strahovito dolgočasil. Vse je bilo enako kot v Sloveniji – le povečano. Čisto nekaj drugega pa je Dolina smrti. Puščava. Ki je ravno takrat, ko smo potovali čez, po osemdesetih letih zacvetela.

To pa me, mogoče sicer oddaljeno povezano, spominja na Gabriela Garcio Marqueza. Najbrž zaradi rožic, ki so zacvetele v kozarcu za zobe starega cigana. Kakšen je vaš odnos do magičnega realizma v umetnosti?

Z Marquezom sem se vrnila v svet romanov, ki sem ga v nekam obdobju zapustila, ker sem bila »prepametna« za take knjige in se mi je zdelo življenje neskočno bolj zanimivo. V slikarskem smislu pa se bolj vidim v smeri metafizičnega slikarstva Giorgia de Chirica, Carla Carraja, celo Giorgia Morandija, čeprav je ta morda iz neke druge zgodbe.

Zakaj se na vaših slikah tako pogosto pojavljajo ciprese? Ni to nekam zamorjeno drevo?

Ne, ni! Cipresa je – prvič: drevo Mediterana, drugič: ni simbol smrti, kakor si morda kdo predstavlja, ampak simbol ponovnega življenja. Na pokopališča so jih sadili prav zato. Preprosto obožujem jih. Poglejte jo enkrat neobremenjeno!

Imate v življenju kakšna preprosta zadovoljstva, kaj takega, ob čemer po žensko zavrisnete od veselja?

Polno. Cel kup. V glavnem so povezana z ljudmi, torej prijatelji in družino, ali pa z lepimi prizori v naravi. Zelo rada imam tudi film, recimo Andreja Tarkovskega, čeprav morda zveni klišejsko. Vsem, zlasti mladim umetnikom, pa priporočam njegovo knjigo Sculpting in Time. Zelo so zanimivi tudi mladi ameriški režiserji.

Kdo pa so slovenski umetniki – različnih polj –, ki sem vam zdijo zanimivi?

Kar veliko jih je. Med slikarji mi je zelo blizu Mitja Ficko, med kiparji Jakov Brdar in Lujo Vodopivec, v literaturi mi je ostal izredno močno v spominu zapisan roman Berte Bojetu Filio ni doma. To je knjiga, ki bi morala iti v svet.

Za konec se še malo ukvarjajva z zabavo za vaš sedemdeseti rojstni dan. Predstavljam si stilsko večerjo, nekaj takega, kar bi režiral Ing­mar Bergman ...

Lahko si kar nehate predstavljati. Odpovedala sem masovno zabavo – in vsi so rekli hvala bogu. (Smeh)

Iz Nedela