Mirjana Bobić Mojsilović: »Če je v mojem življenju oblačno, odletim na plažo«

Duhovita in v domovini zelo popularna srbska pisateljica­ Mirjana Bobić Mojsilović je te dni v Sloveniji predstavljala­ prevod svojega­ ­romana Abeceda mojega življenja­ (Azbuka­ mog života), ki je v izvirniku­ ­izšel 2008. Prevod je izdala­ ­založba Sanje, v njem pa sta v obliki slovarskih gesel srbske abecede popisana razdružitev in razpad sodobne tranzicijske družine.

Pogosto pridete v Slovenijo?

Svojčas sem pogosto prihajala v Ljubljano, po razpadu Jugoslavije­ pa redkeje. Nazadnje sem bila pred nekaj leti, ko je v slovenščini izšla moja knjiga Dnevnik srbske ­gospodinje.

Zdaj ste v Sloveniji zaradi prevoda vaše knjige Abeceda mojega življenja, ki je literatura na temo krize srednjih let. Je ženska kriza srednjih let kaj drugačna od moške?

V romanu imata krizo srednjih let moški in ženska. Mislim, da je kriza srednjih let posledica ultimata te, recimo ji zahodne civilizacije. To je medijsko podprto prepričanje, da se da zlahka premagati naravo, če se le dovolj potrudimo, in da so vsi ljudje v bistvu na voljo za enkratno uporabo. Tako so že tridesetletniki podvrženi pritisku, da so na tržišču delovne sile in čustev. O človeških odnosih in čustvih se govori le še na ravni trga. Ne govori­ se več o vrednotah, na katerih se je oblikovala zahodna civilizacija, kot so odgovornost, prijateljstvo, razumevanje, solidarnost in podobno. Vse se zdaj gleda izključno skozi merila trga.

Imamo trg otrok, trg človeškega mesa ... Celotna civilizacija se je obrnila k materialnemu, zato imamo toliko pornografije in seksa, na drugi strani pa velikansko žalostno praznino. Vsi so nesrečni in vsi se pehajo za nekim – Šangri lajem. Ne na način, kot so se za to zavzemali pesniki romantike, najti mladost v duhu, temveč je to večna dirka za fizično mladostjo.

Je tudi zgodba o sodobni ­družini.

To je v bistvu bolj zgodba o razbijanju bližine znotraj družine. Pod črko K je žalostna zgodba o modernih kuhinjah, polnih najsodobnejših aparatov in pripomočkov, v katerih nihče več ne kuha. Miza v jedilnici se uporablja le za to, da se nanjo postavi prenosni računalnik. Družina za to mizo ne je več, nima skupnih obrokov. Člani družine se redko vidijo in še takrat vsak gleda v svoj ekran. Natančno spremljajo, kaj se dogaja drugim, njihovo življenje pa mineva.

Deluje pisanje na vas ­terapevtsko?

Moja sorodna duša Tony Parsons pravi, da piše, ker bi ga ure pri psihoanalitiku preveč stale.

Verjamem v terapevtsko moč knjige, tako za pisatelja kot za bralca. Mislim, da tudi v psihoterapevtskih metodah obstaja biblio­terapija – zdravljenje s knjigami. Prepričana sem, da je branje terapevtsko. Prav tako sem prepričana, da so ljudje, ki veliko berejo, potencialni pisatelji. Pisanje je gotovo oblika terapije, poskus pobega od življenjske faktografije, ki velja za vse – rojstvo, šolo, službo, zakon, otroke, upokojenstvo, smrt.

Kaj pa slikanje?

Tudi. Pravim, da je v našem življenju premalo barv in morja. Če se mi življenje zdi preveč oblačno, na simbolni ravni in dejansko, v hipu odletim na plažo. Z močjo domišljije in s pridnostjo si zagotavljam dolgo počitnikovanje (smeh).

Smisel mojih knjig je, da zabavam samo sebe, da mi ni dolgčas. Kajti v dolgčasu je izvir vsega zla. Za vsakim dolgčasom je mračni monolit nesmisla – zavest o dokončnosti našega življenja. To je tudi namen umetnosti, ne le za tistega, ki jo ustvarja, temveč tudi za tiste, ki to umetnost zaužijejo – to spoznanje o dokončnosti, o teku časa, o minevanju ... O tem, da mogoče za tem ni ničesar več, zato skušam zdaj in tukaj kaj narediti.

Pisanje zame sicer ni posebna težava, vendar sem pri pisanju vsakega romana doživela krizo. Začnem s silnim navdušenjem, kot ko se zaljubimo, čez čas pa se mi zdi, da napisano ni nič posebnega. Potem nekaj časa ne pišem ... Lepota je v trenutku, ko se odločiš in se spet lotiš pisanja, ker si ugotovil, da ni bilo slabo napisano. Potem se sproži ustvarjalni plaz in to je ­fantastično.

Koliko je v vaših delih avtobiografskih elementov?

Toliko, kolikor so romani odsev življenjskih izkušenj in omejitev vsakega pisatelja. Že odločitev za določeno temo ima v sebi avtobiografsko sporočilo, saj je del naše avtobiografije vsak človek, ki smo ga kdaj srečali, vse, kar smo prebrali in videli, česar smo se dotaknili in kar smo poskusili.

V mojih romanih ni veliko podrobnosti iz mojega življenja, le tu in tam kakšna. Teme in življenja junakov, predmeti, ki jih obkrožajo, in spomini, ki bi jih mogoče imeli, se zdijo znani meni, vam ali pa mnogim bralcem in bralkam. Zato so moje knjige tako uspešne, ker ljudje v njih prepoznajo svoje življenje.

Abeceda mojega življenja je obdukcija odnosa družine, ki je »uspela« v življenju.

O teh stvareh ne razmišljam, ko pišem, mi pa te dni postavljajo zanimiva vprašanja o tem. Ko pišem, delam zgodbo, in pomembno je, da ima zgodba določeno strukturo, da je zabavna in logična. Par v romanu ima krizo srednjih let, ker je bil dejansko uspešen, ker se je obsipal in zasipal z materialnim, pa vendarle to očitno ni dovolj.

Z vsemi temi predmeti skušamo zapolniti lastno praznino, kar nam ne uspeva, in to je ena osrednjih tem v zahodni civilizaciji. S pomočjo medijev postajamo hvaležni kupci, kupujemo vse več stvari, s katerimi vse manj uspešno zapolnjujemo lastne praznine.

Je to tudi zgodba o neuspehu zahodne civilizacije?

To je tudi zgodba o tem, kako nam zahodna civilizacija, ki je svojčas oblikovala pozitivne vrednote, namesto tega vsiljuje predmete za instant zadovoljevanje naše vsesplošne lakote. Po drugi strani ponuja pristope popolne neodgovornosti, popolne svobode, delaj, kar hočeš. Prihaja tudi do instant zaljubljanja v mlajše fante in punce, kar postaja za nas kot prepotrebna droga.

To je tudi zgodba o izgubi bližine znotraj družine.

Drug drugemu smo postali konkurenca in s pomočjo družabnih omrežij postajamo vse manj družabni, saj ljudje po nekaj ur na dan mislijo, da komunicirajo z nekom, ki ga niso in ga tudi ne bodo srečali. Se pa časi hitro spreminjajo. Če je prej bilo modno, da si zunaj sistema, je zdaj ravno obratno. Zdaj je modno in častno, da si znotraj sistema, kar je svojevrsten paradoks. Zdaj te ljudje napadajo, če razmišljaš s svojo glavo.


Tu se pojavlja tudi vprašanje osebne svobode, svobode v zakonu, spoštovanja, samospoštovanja, prevare ... Če so prej imeli moški popolno svobodo početi, karkoli so si želeli, so se tudi ženske v zadnjih dvajsetih letih navzele tega pristopa in so postale prave spolne plenilke, kar pa počnejo predvsem iz dolgčasa. Življenje pa vse bolj postaja imitacije tistega, kar nam vsiljuje globalna televizijska podoba, kjer so tudi otroci in partnerji le neki dodatki v našem popolnem, a praznem življenju.

To je pa lahko tudi velik posel?

Zato pa se tudi največ denarja danes obrne in zasluži v farmacevtski industriji. Sodobno življenje ponuja toliko različnih bolezni, ki jih je treba zdraviti s tabletami ... Kar je norost. Orwelove najbolj pesimistične vizije so bile kot otroški vrtec proti temu, kar sedaj živimo. Prav zanima me, kako bo šele čez deset, dvajset let.

Kako oblikujete svoje junake?

Moji junaki delajo veliko napak, vendar jih spoznajo in pustim jim, da jih skušajo popraviti. Tu je treba poudariti, da literatura ne prenese brezgrešnih junakov, saj so dolgočasni. Tako tudi Cerkev ne mara ljudi brez greha. V knjigi je tako kot v Cerkvi, ko se spokoriš, dobiš še eno priložnost za življenje. Tako je tudi pri meni. Tisti, ki bodo spoznali svoje napake, bodo dobili novo življenje. Po moje je pisatelj mali bog. Zelo zamerljiv bog. Vzvišeno deli tako nagrade kot kazni, odloča o barvi oči, kot tudi o tem ali bo junak umrl ali živel.