Tiskane izdaje
Nataša Konc Lorenzutti je v prvem romanu za odrasle pokazala, kako kruta je lahko odvisnost od iger na srečo. Odvisnež Primož spravlja ljudi okrog sebe ob prihranke, stanovanja, avtomobile, da pride do denarja, s katerim poplačuje igralske dolgove.
Njegove manipulacije in laži so brezmejne, nemoč njegove partnerice Jasmine, da se mu zoperstavi, pa skorajda popolna.
Roman (izšel je pri Mladinski knjigi in bil leta 2012 nominiran za nagrado modra ptica) je predvsem analiza nevarnih razmerij med protagonisti, je pa tudi opozorilo o odvisnosti, o kateri se ne govori prav pogosto. Nataša Konc Lorenzutti je po izobrazbi dramska igralka, zadnja leta pa se posveča predvsem pisanju in pedagoškemu delu.
V prvem romanu za odrasle ste glavno junakinjo (in njena partnerja, otroka, starše ...) postavili v svojevrsten pekel, ki ga poganjajo različne odvisnosti, predvsem odvisnost od iger na srečo. Kako ste se soočali s to težko temo – se je zlahka udajala vašemu pisateljskemu peresu ali ste se borili z njo?
Ker je Kava pri dišečem jasminu moj prvi roman, se je bitka odvila na več frontah. Najbolj me je skrbelo, ali bom sploh zmogla in ali imam dovolj sape za tako zahtevno delo. Tema je bila zrela, imela sem nastavljenih že nekaj krajših proznih tekstov, v katerih sem rahlo brskala za tistim, do česar sem se potem v romanu do konca dokopala. Ko sem se enkrat lotila, mi je steklo. Je pa seveda pri pisanju tako, da se velikanski zanos meša s še bolj velikanskim dvomom. Nekaj napišeš in si za hip srečen, ker se ti zdi, da uspeva; naslednjič, ko to prebereš, pa bi najraje vse zbrisal in nekam zabrisal.
Kaj vse odvisnost uniči v odnosu?
Predvsem zaupanje. Brez zaupanja odnos umre.
Menite, da bi bila zgodba kaj bistveno drugačna, če bi bil Primož, denimo, zasvojen z drogami?
Bilo bi podobno. Tudi odvisnik od iger na srečo je po svoje 'zadet'. Njegov stik z realnostjo je zožen na podoben način, kot če bi bil pod vplivom kemične substance. Volja nima svobode, misli obsedeno krožijo samo še okrog tistega, s čimer se drogirajo. Podobno se dogaja Jasmini, ki se zasvaja s patološkim odnosom.
Kaj bi svetovali človeku, ki je zaljubljen v odvisneža? Kako ven iz tega odnosa?
Oditi. To je edina rešitev za oba. Kdor ostaja in se zapleta, napaja odvisnikovo vedenje ter podaljšuje agonijo. Ampak ravno to je najteže, ker je odvisnik izredno spreten v vzbujanju občutkov krivde. Na vse, s katerimi je povezan, se nalepi in jih izčrpava. V romanu sem hotela naslikati noro vedenje obeh.
Jasmina, sicer dovolj inteligentna in izobražena mlada ženska, se obnaša skrajno nerazumno – v očeh tistega, ki jo gleda od zunaj.
Se Jasmini težak odnos s sinom ponavlja zato, ker ni razčistila zadev z njegovim očetom? Slaba karma, ki se prenaša iz roda v rod?
Beseda karma mi je tuja. Je pa gotovo res, da poleg vsega, kar damo otrokom dobrega, nanje prenesemo tudi svojo preteklost, z vsem, kar nas še bremeni. 'Očetje so jedli kislo grozdje, zobje otrok pa so skominasti.' (Jer 31,29)
Kako ste našli svoj stil pisanja, svoj pisateljski glas? Je prišel spontano ali ste ga dolgo iskali?
Moje načelo je, da nekaj napišem vsak dan, četudi so to kdaj le pisma ali zapiski. Tako brusim slog. Kakor športnik, ki redno trenira, ali glasbenik, ki vsak dan vadi. Že ko sem bila študentka igre, sem pisala igralski dnevnik in namišljena pisma dramskim likom, ki sem jih hotela oživiti. Kasneje sem se posvetila pisanju za otroke. Pametnih odraslih, posebno strokovnjakov in kritikov, me je bilo strah. Ko sem nesla na pošto tipkopis romana za natečaj modra ptica, so se mi tresle roke. A saj so se mi tudi pred vsako premiero, leta nazaj. Če nehaš dvomiti vase, si najbrž obtičal.
Kako se je Goriška vpletla v vaše življenje in vaš roman?
V Goriško sem zaljubljena. Zato si pridržujem pravico, da se vključujem v njeno družbeno življenje, kajti do tistega, kar ljubiš, po mojem smeš biti kritičen. Drugi del romana sem postavila v to okolje zato, ker sem prežeta z njim, saj je to zadnjih osemnajst let moj dom. Skoraj ne mine dan, da se ne bi podala čez polja, kjer prezračim svoje misli in ideje. Kar nastaja v tej pokrajini, je del nje, je že simbol.
Ste, glede na to, da ste javno nastopali proti igram na srečo, hoteli biti poučni tudi z romanom?
Nisem hotela biti poučna in upam, da moj roman ni ne pridiga ne sodba.
Ste bili razočarani, ker se vam je izmaknila nagrada modra ptica?
Kje pa! Že to, da sem se znašla v tako imenitni družbi nominirancev, me je izredno osrečilo. In da je roman izšel. Dokler ne pride do bralca, je isto, kot da ga ni.
V svet literature ste vstopili skozi otroško in mladinsko literaturo. Je bila to posledica dejstva, da imate pet otrok?
Gotovo. Če ne bi imela žive izkušnje, bi težko našla motive in stik z mladim bralcem. Danes je otroštvo čisto drugačno, polno pasti, kakršnih nismo niti slutili. Kateri otrok danes še lahko leži v travi ali si dela skrivališča v gozdu? Bog ne daj, da dobi klopa, če ni cepljen!
Praktično vprašanje: kako vam uspeva navigirati med skrbjo za družino, pedagoškim poklicem in pisanjem? Je to tekma s časom na robu živčnega zloma?
Pogosto res. Včasih težko krmilim in otroci mi kdaj očitajo, da so moje misli preveč razpršene. Najstniki se po eni strani delajo, da me ne potrebujejo; če sem preveč odsotna, pa so čisto izgubljeni.
Kaj pa igralstvo? Ga pogrešate?
Kadar vidim lepo predstavo, me malo stisne.
Je kaj upanja, da boste še kdaj profesionalna igralka?
Tako, kot sem bila prej, torej angažirana v repertoarnem gledališču, zagotovo ne. Me je pa tole vprašanje kar vznemirilo. Do nekdanje ljubezni nisi nikoli povsem ravnodušen.
Kakšni ste kot bralka? Kakšni liki, predvsem ženski, vas najbolj pritegnejo?
Takšni, ki se ne vdajo. Pri pisanju me vedno tiho spremljajo ženski liki Mire Mihelič.
Lahko navedete kak literarni lik, ki vam je še posebej zanimiv ali blizu? Ima Jasmina kakšno literarno vzornico, sestro?
Ko sem začela pisati roman, smo z dijaki pripravljali govorno interpretacijo odlomkov iz Lainščkovega romana Ločil bom peno od valov, ki je bil tistega leta predpisano delo za esej na splošni maturi. Njegova Elica je name naredila vtis.
Ste kaj ponosni na novo pridobljeno članstvo v Društvu slovenskih pisateljev?
Seveda. Priznam pa, da nisem bila sprejeta takoj, ko sem si to želela. Kalili so me nekaj let.
Že takoj ste nastopili na njihovem tradicionalnem branju ob slovenskem kulturnem prazniku. Kako vam je sicer minil ta dan?
Literarni večer v dvoranici, ki se imenuje po moji najljubši pesnici, je bil prisrčen. V društvo sem bila sprejeta že lani, tole pa je bilo slovesno dejanje, ob katerem sem se res dobro počutila.
Kako se soočate s kritiškimi odzivi na roman?
Slaba kritika me prizadene, kaj bi se sprenevedala. Težko sprejmem in me tudi zmede, sploh če so odzivi nekje rušilni, drugje dvigajoči, jaz pa zato malo dol in malo gor …
Prejšnji teden ste se odpravili v Trst po Mladikino nagrado za novelo Bližina daljave. Videti je, da vam gre zadnje čase posejano v klasje. Kaj imate še na pisalni mizi, kaj v predalu, kaj zori in se kali v vaši pisateljski domišljiji?
Saj pravim – malo dol in malo gor … Takale nagrada je blagodejna. Na mizi, v predalu in v glavi se gneča takoj poveča. Zdaj se bom posvetila novemu mladinskemu delu, imam pa tudi že idejo, kaj bom pisala za odrasle.
