Tiskane izdaje
Če si rojen v avstrijskokoroški vasi Kamering, v obliki križa z dvesto dušami, če okolju vlada srednjeevropska različica divjezahodnih šerifov, nekdanji nacisti, če je doma zaukazana tišina, če se mati ob izgubi treh bratov v vojni umakne v blaznost, če pri treh letih vidiš na parah staro mater ...
... če življenju dajejo sok prizori smrti, če si očetov smrtni sovražnik, ki mu ne verjameš, da je kot nacist streljal zgolj s pečkami jabolčnega ogrizka, če se nekaj kilometrov proč nosijo leviske in poslušajo Beatli, ki ti jih prednik želi zbiti iz glave z živinskim konopcem, če se jezik vate naseli v cerkvi, litanijsko, ponavljajoče se, zarotitveno – potem si malone definicijsko literarni skrunilec gnezda, avstrijskosti, sopotnik denimo Thomasa Bernharda.
Potem si Josef Winkler (1953). Proti očetu, proti bogu, proti zatohlosti, katoliškim moralističnim labirintom, pa vendar v skrunjenju bliže zapovedim, ki naj bi jih onečaščal.
Winklerju je oče prepovedal, da pride na njegov pogreb. Tudi če ga ne bi hotel ubogati, na poslednje slovo sin ni mogel, bil je na Japonskem, razmerja z očetom (prevedeno k nam) je preigraval med drugim v knjigi Roppongi: Rekviem za očeta.
Še bliže kompulzivnemu ponavljanju, jeziku kot begu pred travmami, smrtjo, pred samomorom, je Winkler v knjižici Ko bo nekoč tako daleč – knjigi mrtvih sovaščanov, kamerinškem mrtvaškem plesu. Z najbolj sporno zgodbo o dveh najstniških istospolno usmerjenih samomorilcih, travmatičnem dogodku, ki ga je Winkler, se zdi, zamudil, kot bi si želel biti na mestu enega od nesrečnikov. In zaradi katerega ubeseditve mu je bilo zagroženo s, kaj tožbo, tudi smrtjo.
Knjiga Trepalnico si izpulim in z njo do smrti te zabodem (LUD Literatura, 2013, prevod Amalija Maček) pa je postržek neštetih prizorov ranjenosti, meteorskega meteža podob nemoči, je tiskana različica Winklerjevega frankfurtskega predavanja iz leta 2007 o avtopoetiki z naslovom Jezik. Ne morem te premagati. Ti si moje orožje.
Zbir reportaž
Winkler, Büchnerjev nagrajenec leta 2008, beži v jezik, beži v svet, zarotitve je vtiskoval v papir ali jih najdeval na filmskem platnu. In pisanje, pisanje je zanj siamsko prepleteno z branjem. Pisanje je branje. Trepalnico si izpulim ... je zbir reportaž, bolje, filmsko, montaž, kolažiranja. Popotnik Winkler, nemalokrat z družino in filmsko ekipo, ki snema njegovo pisateljsko snemanje sveta, v Mehiki, Indiji, Italiji.
Mozaični koščki se bodisi začno bodisi so prešpikani s citati, odlomki sorodniških ali priročnih avtorjev (Julien Green, Peter Handke, Annemarie Schwarzenbach, Pier Paolo Pasolini, Yasunari Kawabata ...), naj bo v Srednji Ameriki ali na indijski podcelini, v reportažah komunicira tako z besedili, ki jih ima med popotno prtljago, kot z realnostjo, a tako znotrajliterarna preigravanja kot soočanja z zunanjim svetom tukaj in zdaj (tam in tedaj) – vse poti vodijo proti smrti.
Prek časopisnega člančiča v indijski Goi, ki opisuje usodno zlorabo 15-letne turistke, do karabinjerske tragedije prometnega kaosa večnega mesta. A nobena smrt na tujem ne ostane brez odmeva, asociacije, spomina. Poobčeno: smrt v Mehiki se zrcali v Osojskem jezeru.
In da, dva dni, preden se pisatelj s teveekipo odpravi v Ciudad de Mexico na dia de los muertos, v Celovcu tovornjak do smrti povozi šolarja – zaradi izrednega prometno-gradbeniškega kaosa, s katerim je Celovec, del matere Avstrije, želel čim bolj pražnje obnovljen sprejeti obiskovalce par sto minut nogometa na evropskem prvenstvu, ki ga je država gostila v španoviji s Švico.
Ponavljanje je, pravijo, mati modrosti. Pa odganjanje travm, na svetlo prinašanje potlačenega. Jezikovno ponavljanje. Tega v knjižici Trepalnico si izpulim ... niti ni toliko, vsebinsko pač v vsaki sekvenci.
Kdor je smrti, njenim prizorom in zagovednemu, neprezračenemu čaščenju zapisan zarana, ji ne ubeži – dokler o njej ne neha pisati.
