Nagrajenci Prešernovega sklada

Baritonist Jože Vidic

za vlogi Lorenza v operi Črne maske 
in Grudna v operi Ljubezen kapital

Zaseden je bil ves čas, od januarske premiere v Mariboru, prek ponovitev marca in julija v Ljubljani (Črne maske), do jeseni (Ljubezen kapital). Lorenzo je bila njegova najboljša vloga doslej; v živo jo je videlo okrog dvanajst tisoč ljudi, poleg tega je bila posneta televizijsko in že predvajana.

Lorenzo je velika, lahko rečemo svetovna vloga, ena prvih v operah modernega, psihoanalitskega tipa, večplastnega človeka s poudarkom na njegovi notranjosti, kar je značilnost glasbenega ekspresionizma. Vidic je v vlogo vložil vse svoje znanje, razumevanje Lorenza na poti k norosti in končni odrešitvi, človeka zgodovinskih obdobij in sodobnosti; junaka iz vseh dob, ker je njegov eksistencializem brezčasen.

Vlogo je naštudiral z ugledno zanesljivostjo, s poudarkom na odtenkih razvoja in psihofizičnih sprememb, kot se kažejo v petih slikah. Vidic je vodil in nosil predstavo, ji vdahnil svoj temperament, svoje doživljanje Lorenza v njegovih spominskih skrivnostih preteklosti, na katere operni junak ni zmogel najti vseh odgovorov (čigav sin je Lorenzo), in dramaturško zgoščene sedanjosti, od sprejema v maskah v njegovem gradu do temeljnih filozofskih vprašanj, ki jih mukoma odpira: kdo je vladar sveta, Bog ali satan, ter do sklepnega klica Absolutnega k odrešitvi.

V Golobovi operi je bila Vidičeva vloga bolj aktualna, nekako vzeta iz modernega slovenskega sveta povzpetništva, socialno-razredno strukturirana in obarvana. Gruden je na videz bolj linearen in plitek, a zahteva prav tako velik interpretacijski napor, še zlasti, ker se mora okrog njega vse dogajati v funkciji moči kapitala kot takega. Njemu je podrejen način bivanja, mišljenja, ljubezni, družine in tragičnega, celo zločinskega dogajanja.

Marijan Zlobec

*

Prevajalka Marija Javoršek

za prevod Rimskih političnih tragedij Pierra Corneilla

Verzi in rime. Marija Javoršek jih že približno poltretje desetletje pretanjeno prevaja iz francoščine. Po zahtevah izvirnika išče besede in v ritmu preobrača rime, neredko se ji kakšna izmuzne, pa spet pojavi, ko jo najmanj pričakuje. Prevajanje je vznemirljiva igra jezika in zanimiv pouk zgodovine. Ugledna humanistka je doslej poslovenila 60.000 verzov, še posebej pa je nase opozorila s prevodi klasicistične dramatike.

Rimske politične tragedije (2011) pomenijo vrhunec njenega slovenjenja Pierra Corneilla. Prvo od treh dram, Horacij, je prevedla že v času jugoslovanskih prekucij. Tudi drami Cina in Pompejeva smrt, ki sta prav tako nekaj let odležali v predalu, vabita k razmišljanju o oblikah oblasti: tiraniji in republiki, in sporočata, da je zgodovina izjemna učiteljica. »Napoleon, denimo, je o Corneillu rekel, kako škoda je, da ne živi več, ko pa je bil tako nadarjen vojaški strateg.«

Prevajalko nasploh priteguje preteklost, tudi srednji vek se ji zdi literarno bogat. Iz časov, ki so že zdavnaj mimo, črpa jezikovno: francoski klasicizem, denimo, je bil doba precioznega izražanja plemstva, ki ga pri nas nismo poznali, zato povzroča nemalo prevajalskih zagat. Po naprezanju kličejo izrazi sentimentalnosti, ob katerih se odpira »večni problem z glagolom ljubiti«. »Mislim, da Slovenci večinoma – če niso pesniki – govorijo: rad te imam.« Sploh pa ima tudi beseda ljubezen, na katero ničkolikokrat naleti v izvirnikih, v slovenščini komaj osem rim, za povrhu »precej neuporabnih«. Zato še dobro, da ima naš jezik sklone, s katerimi se poskuša približati gibki francoščini.

Javorškovo, ki »še vedno dela s svinčnikom na stare fotokopije«, je za prevajalstvo navdušil mož Jože Javoršek. Pozneje je sodelovala z Josipom Vidmarjem, dragoceno je bilo prijateljstvo z Radojko Vrančič. Danes, ko so vsi trije prevajalski sopotniki pokojni, je njen bralec in kritik mlajši sin Jan Jona Javoršek, prav tako romanist. Prevajalka se ponaša z bogatim opusom, ki zaobjema še Baudelaira, Hugoja, Molièra, Racina; slovenskemu bralstvu je približala še številna francoska peresa. Obeti so prav tako slišati zanimivo: loteva se Romana o vrtnici.

Mimi Podkrižnik

*

Režiser Metod Pevec

za scenarij in režijo dokumentarnega filma Aleksandrinke

Dokumentarec o aleksandrinkah je uspešen primer slovenske kinematografije. Ves čas se ga drži velika gledanost, prejel je vrsto nagrad. Film o primorskih ženskah, ki so doma pustile vse ter odšle v obljubljeno deželo Egipt, je Pevca že dolgo mikal, najprej je nameraval posneti igrani film, a seveda za kaj takega ni bilo denarja, zato je svojo namero pač »zmanjšal« na dokumentarni prikaz tega velikega slovenskega ženskega eksodusa.

Ne bomo rekli, da je to, kar je po skrbnem zbiranju gradiva in prič končno (leta 2011) nastalo, veliko bolje kot nič, rekli bomo, da je nastal najboljši slovenski celovečerni dokumentarec novega tisočletja. O aleksandrinkah je v zadnjih desetletjih sicer nastalo več pričevanj, tudi filmskih, toda šele Pevčev dokumentarec je prinesel kolikor toliko kompletirano razsežnost dogodka.

Avtor se je zadeve lotil z več strani, bil je v izvornem primorskem okolju žensk in v Egiptu, kjer je iskal in našel njihove sledove, zlasti v spominih njihovih varovancev. Predstavil je tedanje in sedanje stališče domačega okolja, prizadetega zaradi travmatiziranih potomcev, ki so bili tedaj otroci, čeprav se je njihova socialna moč okrepila.

Vprašanje, ki ga odpira ta specifična antropološka tema skozi Pevčev dokumentarec, se glasi: ali je beg iz socialne revščine vreden psiholoških poškodb, ki jih je v izvorni socialni skupnosti pustil za sabo odhajajoči.

Pevec je ujel zadnje pričevalce in si vzel dovolj »prostora«, da je nakazal obrise številnih zgodb, ki jih je pojav te izključno ženske migracije naplavil na obeh obalah Sredozemskega morja. »Zame je bilo snemanje nekaj posebnega, ker sem vstopil v svet zelo starih ljudi, ki so se vedno spraševali o svojem otroštvu, o svojih bolečinah iz najbolj rosnih dni. Marsikdaj, ko sem stal za kamero in poslušal, sem bil ganjen in šokiran,« je dejal ob priložnosti. Nagradi Prešernovega sklada, kolikor se je ta ozirala po filmih, Metoda Pevca in njegovih Aleksandrink ni bilo težko najti.

Peter Kolšek

*

Mezzosopranistka Bernarda Fink in basbaritonist Marcos Fink

za zgoščenko Slovenija! 
in cikel koncertov po Sloveniji

Brat in sestra. Glasbenika, rojena v Argentini slovenskim staršem. Pred desetletji sta se vrnila v domovino. Leta 2011 je pod okriljem priznane glasbene založbe Harmonia Mundi izšla njuna druga skupna zgoščenka Slovenija!, ki je med svetovno poslušalstvo ponesla 32 slovenskih samospevov. »Sanjski dogodek, kot ga nihče ne bi pričakoval,« so zapisali poznavalci glasbenega prizorišča.

Bernarda Fink je glasbeno izobraževanje začela v rojstnem Buenos Airesu, a jo je pot kmalu popeljala v Evropo, kjer se je uveljavila kot ena najbolj iskanih mezzosopranistk. Nastopa z vodilnimi svetovnimi orkestri in dirigenti, posnela je številne zgoščenke, za svoje delo je bila večkrat nagrajena, med drugim je leta 2002 prejela nagrado Prešernovega sklada.

Marcos Fink je bil član različnih vokalnih skupin v Argentini, solistično pevsko kariero je začel leta 1985. Delal je kot profesor agrarne zoologije na Univerzi v Buenos Airesu, leta 1990 debitiral na opernem odru v Salzburgu. Tudi on je že prejel nagrado Prešernovega sklada (1999), letos pa je drugič med nominiranci za glasbeno nagrado grammy, v kategoriji za najboljši operni posnetek Händlove opere Agrippina, v kateri poje vlogo cesarja Claudia.

Marcosu Finku Prešernova nagrada pomeni triumf slovenske glasbene ustvarjalnosti, slovenskih pesnikov in »vseh Slovencev, ki delamo na področju kulture doma in po svetu. Ta plošča je zdaj dostopna širokemu občinstvu po svetu in ljubiteljem samospeva. Upam, da nam bo utrdila zavest, da je naša glasba kvalitativno primerljiva z glasbo drugih evropskih narodov.«

Bernarda Fink pa nagrado posveča staršem in vsem, ki so ji v Argentini približali Slovenijo in jo »ukoreninili« v to, kar je danes.

Tanja Jaklič

*

Baletna plesalka Regina Križaj

za baletni opus v zadnjih dveh letih

Prvakinja ljubljanskega baleta na istem odru pleše že petindvajset let. Rojena je bila v Švici, v Zürichu. Leta 1988, po končani baletni šoli, je v SNG Operi in baletu Ljubljana dobila stalno mesto. Prvo solistično vlogo je odplesala leta 1994 v Don Kihotu, kot Dulcinejo jo je prepoznal koreograf Dinko Bogdanić.

Delov kritik je zapisal: »Njene telesne in plesne linije ponazarjajo umišljeno in krhko lepoto, ki jim bo mlada plesalka po večjih izkušnjah v solističnih vlogah lahko postopoma dodala sposobnost izvedbe najtežjih baletnih korakov.«

Danes ima za sabo številne vloge v klasičnih in modernih baletih: od Trnuljčice (Dobra vila, Aurora) in Ukročene trmoglavke (Bianca) do Giselle (Myrtha), Labodjega jezera (Odette, Odilie) ter Romea in Julije (Julija). Tri predstave, ki jih je kot poseben dosežek prepoznal Prešernov sklad, so baletna dela Klasika­ in tango,­ Zlitje stoletij in Bajadera. Prva je baletni večer, ki v prvem delu ponuja duete iz zakladnice baletnega repertoarja, v drugem pa pet tangov za sedem­ parov.

Zlitje stoletij je bil slovesen večer ob odprtju prenovljene stavbe, nastopili­ so operni in baletni solisti, zbor ter orkester ljubljanske Opere. V koprodukcijski predstavi Bajadera na glasbo Ludwiga Minkusa sta združila moči mariborski in ljubljanski baletni ansambel. Regina Križaj je odplesala vlogo Nikije. »Vse tri so moje klasike, vsaka od njih zelo moja vloga in v vsaki je bil čas pravi. Vloga Nikije v baletu Bajadera zagotovo pomeni vrhunec mojega ustvarjanja. Govorica telesa je v prostoru nagovarjala duha, ki je ples ponesel v brezčasje ... Dolga je bila želja po njej in toliko lepše jo je imeti v sebi. Nikija sem bila jaz. Ona je pravzaprav nosila mene in ne jaz nje.«

Regina Križaj je prepričana, da nagrade pridejo vedno ob pravem času. Da je ne spreminjajo in ne napihujejo, lepo in srečno pa zaobjamejo njen plesni svet.« Posebej ker v ljubljanskem baletnem ansamblu Prešernovega lavreata že dolgo ni bilo. Balet je zanjo zlitje neskončnosti ideala v končnost dela. »Ponujam le obliko, v kateri ljudje lahko prepoznajo lepoto lastne duše,« je skromno dodala.

Tanja Jaklič

*

Pesnik Gorazd Kocijančič

za pesniško zbirko Primož Trubar zapušča Ljubljano

Kocijančičeva pesniška zbirka Primož Trubar zapušča Ljubljano, ki je pri Študentski založbi izšla lani, je avtorjeva četrta. V oceni za Književne liste je Goran Dekleva zapisal, da se zdi ena nosilnih tem te zbirke spopad z malodušjem, ki se stopnjuje v obup in preizkuša trdnost osebne vere. Kocijančičev Trubar je torej predvsem kristjan, ključni boji njegovega življenja pa so notranji, ne tisti, ki jih je, bolj ali manj donkihotsko, vodil z lakomno, hinavsko, omejeno, brezbožno in malo odzivno okolico. Za to zbirko je bil avtor lani nominiran za Jenkovo nagrado.

Sicer pa Gorazd Kocijančič v zavesti javnosti ni prav zasidran kot pesnik, temveč bolj kot filozof in prevajalec. Prevaja iz številnih jezikov, nazadnje je v skupini desetih prevajalcev iz stare grščine prevedel obsežne Fragmente predsokratikov, ki so izšli prejšnji mesec. Slovenščina je komaj drugi sodobni jezik, v katerega je bilo prevedeno to zahtevno delo, Kocijančič pa je opravil še uredniško in redaktorsko delo, pri čemer je prevode drugih prevajalcev od prve do zadnje besede primerjal z izvirnikom. Bedel je tudi nad poenotenjem filozofske terminologije.

V njegovem številnem prevajalskem opusu se ni mogoče izogniti omembi integralnega prevoda Platona, opremljenega z opombami in komentarji. Kocijančič je usmerjen predvsem h krščanski, antični in srednjeveški filozofiji. Društvo Logos, ki ga je ustanovil pred leti, izdaja knjige s tovrstno tematiko. Kocijančič se osredotoča predvsem na posredovanje temeljnih besedil krščanske duhovne tradicije, ki je humanistično odprta za druga duhovna izročila. Zanima ga vera, ki se poskuša filozofsko in umetniško izraziti.

Zadnja leta je samozaposleni v kulturi, dva dni v tednu pa dela v Nuku, kjer med drugim ureja rokopisne zapuščine. Kot prevajalec se bo v prihodnje posvečal zlasti vzhodnim cerkvenim očetom in latinskemu srednjemu veku, to je duhovnemu svetu, s katerim je pravzaprav začel.

Za svoje delo je prejel več priznanj, ki pa mu, izjavlja, ne pomenijo nič. »Ambicija mišljenja je namreč uzrtje resnice, resnice z velikim R – in ta ambicija ni le neuresničljiva, ampak je tako nora, tako ekscesna, da se je ne more dotakniti niti aplavz niti žvižganje,« je povedal v intervjuju za Delo.

Jožica Grgič