Nemeza Philipa Rotha ali vrnitev na začetek potovanja

V začetku julija je kanadska ­pisateljica kratkih zgodb Alice Munro izjavila: »Mislim, da ne bom več pisala.«

V zadnjih letih je imela težave z zdravjem, potem ji je umrl mož, k umiku­ pa jo je dejansko spodbudil Philip­ Roth, ki je lani objavil,­ da je bila Nemeza, roman, ki smo ga zdaj dobili tudi v slovenskem prevodu, po vsej verjetnosti njegov zadnji, saj nima več namena kaj dosti brati, kaj šele pisati.

Alice Munro (pri nas jo poznamo po dveh zbirkah kratkih zgodb – Preveč sreče ter Sovraži me, rad me ima, dvori mi, ljubezen da, mož in žena sva) je pred to izjavo dobila v Torontu še eno literarno nagrado,­ njena poslednja knjiga kratkih zgodb Dear Life (Ljubo življenje) je izšla lani. »Veliko upanja polagam v Philipa Rotha,« je ob objavi dejala Munrojeva, »zdaj izgleda zelo srečen.«

Prvo delo Philipa Rotha Zbogom, Columbus je izšlo davnega leta 1959 (slovenski prevod leta 1981, Zdravko Duša), sestavljajo pa ga naslovna novela in pet zgodb, v katerih Roth obdeluje judovsko življenje v Newarku.

V noveli je glavni lik Neil Klugman, ki v petdesetih letih živi relativno skromno življenje pri teti in dela v lokalni knjižnici, nekega poletja pa se zaljubi v študentko Brendo Patimkin iz precej premožnejše družine.

Njune razlike se sčasoma pokažejo kot nepremostljive za njuno razmerje, primerjava Columbusa in Nemeze pa pokaže, da je Roth na začetku in na koncu (pogosto pa tudi vmes) svojega polstoletnega ustvarjanja obdeloval eno in isto zgodbo – usodo ameriškega Juda od druge svetovne vojne do današnjih dni.

Slehernik

Nemeza je izšla leta 2010 in spada v tako imenovano kolekcijo Rothovih kratkih romanov, ki jih je ta prestižni ameriški avtor (manjkala naj bi mu samo še Nobelova nagrada) pisal v skoraj letnem ritmu v obdobju od leta 2006 do 2010.

S tem ciklom se je Roth, kot kaže, odločil skleniti svoje literarno ustvarjanje v dveh tematskih linijah, ki sta se prepletali skozi njegov celoten ustvarjalni opus. Roman Slehernik (2006, prevod leta 2009, njegove zadnje štiri romane, pa tudi njegovo Ameriško pastoralo, je prevedla Miriam Drev, izšli so pri založbi Modrijan) se začne pri koncu junakovega življenja, potem pa spremljamo intimno usodo brezimnega slehernika, od njegovih prvih soočenj s smrtjo, prek poklicnih dosežkov in družinskih intrig v zreli dobi, do vse bolj očitnega pešanja telesa v prihajajoči starosti, ko protagonist, nekdaj očarljivi šef oglaševalske agencije, v domu za ostarele ne zmore več očarati in zapeljati mlade ženske, na katero naleti med jutranjim sprehodom.

Ogorčenje

Dve leti kasneje mu je sledilo Ogorčenje (prevod leta 2010), psihološko pretanjeno napisan roman, ki je bil časovno postavljen povsem drugam, v petdeseta leta 20. stoletja in v čas korejske vojne.

Zgodbo o burnem študentskem letu (kamor se glavni junak zateče pred preveč zaskrbljenim očetom in kjer se mu kljub načrtni usmerjenosti v študij zgodi še marsikaj drugega), ki se izteče z rekrutiranjem v vojsko, prvoosebno pripoveduje mladi Marcus Messner, Roth pa v njem posredno obdeluje obdobje svojega odraščanja, poreklo Messnerja tudi geografsko umesti v svoj rodni kraj, torej Newark v New Jerseyju, kjer se odvija veliko njegovih romanov.

Ponižanje

Leto zatem, 2009., je Roth spet cikcakasto preklopil nazaj v intimno sfero starca z romanom Ponižanje (prevod leta 2012), v katerem je govoril skozi lik priletnega gledališkega igralca Simona Axlerja, ki med igranjem nekega dne enostavno zablokira in izgubi svojo magijo, s katero je desetletja navduševal občinstvo, njegov neizmerni talent in karizma pa se sesujeta v prah.

To pripelje do svojevrstnega izničenja njegovega dotedanjega življenja, ki ga poskuša drugače osmisliti s pomočjo potapljanja v razne gledališke like in s preoblikovanjem zasebnega življenja, v katerem se ra­zide z ženo in zaplete z žensko, ki bi ji po starosti lahko bil oče, in hkrati lezbijko, ki jo je zapustila partnerica, da bi spremenila spol.

Kratki roman, strukturiran kot drama v treh dejanjih, je razdelil kritike in bralce, ki so od kritikov skoraj zahtevali, naj zmeljejo Rotha (ti so se o romanu večinoma izrekli pozitivno) zaradi njegove obsedenosti s seksom in mladimi ženskami, kar naj bi bilo povezano z njegovimi usihajočimi močmi.

Zadnji roman

Je to tako vplivalo nanj, da je po tem napisal samo še en roman? Najbrž ne, saj je Roth že ob predstavljanju Ponižanja izražal resen dvom o moči knjig. Te po njegovem mnenju v zadnjem stoletju niso mogle in ne morejo tekmovati z ekrani, včasih televizijskimi, kasneje pa z računalniškimi in drugimi (takrat se knjige še niso tako močno preselile nanje). Tudi glede nadaljnje usode branja romanov je bil zelo pesimističen.

Ne glede na to je naslednjo leto, torej leta 2010, izšel njegov roman Nemeza.

Z njim se je Roth tematsko znova vrnil v zgodovino, še desetletje pred Ogorčenjem, v obdobje svojega najstniškega odraščanja in v čas druge svetovne vojne ter poletje 1944. Medtem ko se po svetu vojna prevesi v sklepno, a vse bolj divjo fazo, neke vrste obsedno stanje vlada tudi v judovskem predelu ameriškega mesta Newark, saj je tam začela razsajati fatalna otroška paraliza, ki povzroča smrt ali trajno invalidnost.

V presečišču teh dogajanj je 23-letni Bucky Cantor, požrtvovalni in častni učitelj telovadbe, ki zaradi slabega vida sicer ni bil sprejet v vojsko, se pa po svojih močeh začne spopadati s kužno nevarnostjo, obenem pa poskuša otrokom v okolišu omogočiti čim bolj zdravo in mirno preživljanje poletnih dni. Nekaj časa mu to še uspeva, saj se jih bolezen nekako ogiba, po neljubem obisku Italoameričanov iz sosednje četrti pa otroška paraliza začne sejati tudi med njimi.

Tako se kmalu začne postavljati vprašanje smotrnosti Cantorjevih potez, s katerimi animira sosedske otroke k poletnim športnim aktivnostim, kar naj bi preprečevalo bolezen, saj nekateri med njimi zbolijo, vsi pa ugibajo, kaj v resnici povzroča bolezen, pljunki­ Italijanov ali prehuda vročina. V Cantorjevo življenje aktivneje poseže tudi romanca z dekletom, ki ga vabi, naj čez poletje raje zapusti Newark, saj je tam preveč nevarno, in se umakne v bolj varen poletni gorski kamp. Cantorjeva osebna drama se tam začne šele ­intenzivirati.

Vsa ameriška povojna desetletja

Nemeza vsebuje vse glavne prvine Rothovega pisanja, ki ga spremljajo tekoče in gladko realistično pripovedovanje, izdelana karakterizacija likov ter avtentično osvetljevanje kraja in časa dogajanja, vseeno pa, kot tudi drugi Rothovi romani zadnjega cikla, ne dosega izpovedne globine in epske širine kakih drugih njegovih del.

Če izhajamo iz romanov, prevedenih v slovenščino, imamo seveda v kontekstu Rothovega obdelovanja nekega zgodovinskega obdobja najbolj v mislih Ameriško pastoralo (1997, prevod leta 2009), ki jo pripoveduje Natan Zuckerman (sicer nosilec Rothovega podopusa Zuckermanove knjige, ki nastopa v kar devetih pisateljevih romanih, nazadnje v delu Exit Ghost /Duh izstopi/ iz leta 2007) in kjer gre za skrbno napisano delo, ki se po eni strani odlikuje po širokem pripovednem zamahu, s katerim avtor pred nas postavi večdesetletno obdobje Amerike, od povojne evforije, prek vietnamske depresije, do konca v devetdesetih letih, ko se junaki ozirajo v preteklost, po drugi pa s sijajno zasnovanimi liki.

Pri njegovem intimističnem opusu je moj favorit še vedno Človeški madež (2000, prevod leta 2006, Miha Avanzo, tudi ta spada med Zuckermanove knjige), pri katerem Roth postreže z gosto pisanim in večslojnim delom, v katerem je v sredici ugledni profesor judovskega rodu in črnskih korenin Coleman Silk, ki ga ravno v času spolne predrznosti Billa Clintona, kamor je časovno umeščen ta roman, odnese s stolčka ena sama neprimerno uporabljena beseda, zaradi katere je Silk obtožen rasizma, klobčič problemov univerzitetnega profesorja pa postane popoln, ko se zaplete še v afero z mnogo mlajšo nepismeno čistilko, kar sproži nov napad nanj, saj se obtožbam rasizma pridružijo obtožbe spolne zlorabe.

Bežen pregled Rothovega sklepnega romanesknega opusa pokaže (poleg naštetih imamo prevedene še romane Portnoyeva tožba, Prevara, Profesor poželenje, Zarota proti Ameriki in Umirajoča žival, v revijalnih nadaljevanjih je izhajal roman Dojka), da je pisatelj v literarnem delu prehodil ogromno in zavidanja vredno pot, pri čemer se je, načrtno ali pa ne, tudi z zadnjim romanom vrnil skoraj čisto na njen začetek.