Nogometne biografije: Popularen žanr z redkimi pozitivnimi presenečenji

Verjetno ni presenetljivo, da je tako popularna reč, kot je nogomet, svoj odmev dobila v številnih knjigah, v zadnjih letih pa so trg preplavile biografije slavnih nogometašev. Pred prihajajočim svetovnim prvenstvom smo pregledali nekatere, ki so izšle tudi v slovenščini, predvsem pri založbi Učila.

Osnovna funkcija teh knjig je nemara predvsem v tem, da založniškim hišam omogočijo participacijo na dobičkih, ki jih prinaša nogomet – ta druga najpomembnejša stvar na svetu. To se žanru nogometnih biografij tudi pozna; da namreč nastajajo iz potrebe tržne niše in ne zaradi notranje nuje avtorjev ali samih nogometašev.

A v Veliki Britaniji so se založniške hiše s tovrstno literaturo tudi precej opekle. Tako so denimo na trgu že pred leti pogorele biografije Ria Ferdinanda, Franka Lamparda in Wayna Rooneya. Steven Gerrard, ki ima bazo zvestih navijačev Liverpoola, pa jo je po prodaji odnesel bolje.

Žanr nogometnih biografij je zanimiv. Navadno gre pri takšnem projektu za sodelovanje med nogometašem in pisateljem v ozadju (ghost writer). Zaradi pritiska založb in natrpanih urnikov nogometašev tovrstne knjige nastajajo izredno hitro. Nogometaš predstavi svojo življenjsko zgodbo, a iz nje izpusti najbolj zanimive detajle, ki naj bi škodili njegovemu ugledu ali ugledu kluba.

Do določene mere to velja tudi za sicer hvaljeno biografijo sira Alexa Fergusona, ene največjih nogometnih legend, ki je Manchester United vodila skoraj trideset let. Avtobiografija, ki ga je spisal eden vodilnih športnih novinarjev Telegrapha Paul Hayward, je kljub temu deležna očitkov, da je Ferguson priročno izpustil ozadje lastniških prekupčevanj v klubu, ki so in bodo močno vplivale na njegovo prihodnost.

Problem nogometnih biografij je torej predvsem, da javnosti predstavijo idealizirano podobo naslovnega junaka. Če k temu prištejemo še relativno preprost jezik, navadno dobimo precej dolgočasen in ne pretirano berljiv izdelek.

Dolgočasna velikana

Biografiji dveh največjih nogometašev in arhetipskih rivalov Cristiana Ronalda in Lionela Messija – obe je spisal Luca Caioli – od tega vzorca ne odstopata veliko. Obe je po raznih pričevanjih spisal avtor, medtem ko sta glasova Messija in Ronalda bolj v ozadju.

Messijevo življenjsko pot avtor oriše skozi pripovedi nogometaševe družine, trenerjev in sopotnikov.

Sam Messi spregovori le na koncu knjige v intervjuju s pisateljem. Njegovi odgovori so skopi in zvenijo kot kopica puhlic: rad ima svojo družino, rad zmaguje in nerad izgublja, slava mu ni stopila v glavo, nerad bere knjige, ne hodi v cerkev, a veruje v boga, z reprezentanco si želi zmagati na svetovnem prvenstvu. Messi je izven nogometnega igrišča nezanimiv, o svojih nogometnih trikih, o soigralcih ali o nogometu kot takemu nima nič za povedati. Podobno velja za biografijo Ronalda, ki jo Caioli piše v tretji osebi, zgodbo pa oplemeniti z izjavami igralca in njegovih sopotnikov. Iz zgodbe o revnem fantiču, ki se je s trdim delom prebil do vrhunskega igralca, ponovno ne izvemo dosti več, kot bi spoznali iz površnega branja Wikipedie.

Veliko bolj sočna in zanimiva je biografija argentinskega super zvezdnika Diega Maradone, ki jo je leta 2006 v slovenščini izdala Študentska založba. V njej namreč eden največjih nogometašev poda svoj pogled na igro (na primer: kako preigravati golmana), spusti se v razmere v slačilnici in opiše odnos vrhunskega igralca do selektorja. Osvetli pa tudi svojo problematično osebnost – prekrške, psovanja, drogiranje in razne druge ekscese, ki gredo pogosto skupaj z vrhunskim nogometom. Maradona se tako prostodušno razkrije v vsem bogastvu divjega temperamenta in arogance, hvaležni pa smo mu lahko predvsem za izraz, ki ga pogosto uporabi, da mu je namreč »zbrisala želva«, kar v prostem prevodu pomeni, da se mu je »utrgalo«.

Kdo je Zlatan

Večina kritikov kot izjemo v poplavi politično korektnih dolgovezenj nogometnih ikon izpostavlja biografijo Jaz sem Zlatan Ibrahimović. Knjiga je dosegla tudi velik tržni uspeh: od leta 2011, ko je izšla na Švedskem, so jo prevedli v 20 jezikov. Revija The New Statesman jo je celo primerja s Portnoyevo tožbo Phillipa Rotha (pri nas jo je že 1986 izdala Mladinska knjiga), saj gre v obeh za zgodbo priseljenca, ki se poskuša vključiti v novi svet.

Švedski nogometaš jugoslovanskih korenin s pomočjo novinarja Davida Logercrantza naslika svoje odraščanje v depriviligiranem okolju. Otrok Hrvatice in bosanskega muslimana živi v mestu Malmö, v soseski Rosengård, kjer so poleg »jugosov« svoj dom našli tudi drugi imigranti, ki s švedsko kulturo nimajo nič skupnega. Njegovo odraščanje spremljajo pomanjkanje in konfliktni odnosi z ločenima staršema in z učitelji. Spregovori tudi o svojih prestopkih: o svojih obsesivnih krajah koles. Tudi ko je beležil prve uspehe v Malmöjevem nogometnem klubu, je izvajal razne potegavščine – s prijateljem sta se pretvarjala, da sta policista in preplašila nadobudnega odjemalca seksualnih uslug. Zaradi takšnih sočnih detajlov knjiga deluje avtentično in vleče bralca.

Ibrahimovićeva biografija prepriča tudi zato, ker njegovo otroštvo in njegov občutek izključenosti dobro povezuje z vzponi in padci njegove kariere. V prvem resnem klubu Ajax se je počutil zavrženega in opeharjenega, ker je imel najnižjo plačo. Ko dobi agenta, se njegov položaj izboljša: s klubom Inter sklene boljšo pogodbo in v Italiji blesti z doseženimi goli. Pri Barceloni se ponovno počuti kot izobčenec, saj se ne ujame s selektorjem Pepom Guardiolo in ga zaničljivo imenuje Filozof. Raje ima Joséja Mourinha: opiše ga kot vrhunskega analitika in strogega selektorja, ki terja disciplino, a avtoriteto gradi na tem, da zna prisluhniti svojim varovancem in se zanima zanje.

A občutek nesamozavesti in izključenosti, ki se Ibrahimoviću porodi ob medijskih odzivih na njegove vročekrvne izpade, je naposled tisto, kar ga motivira na igrišču. Najbolje igra, ko poskuša nekomu dokazati, da zna zadevati gole.

V knjigi dobimo neposreden vpogled v ozadje nogometnega posla, pa tudi v razmišljanje in delovanje vrhunskega športnika. Nogometa ne moreš igrati razumsko, pravi Ibrahimović, nogomet imaš v sebi. To pomeni predvsem, da v kritični situaciji kot napadalec intuitivno razbereš, kje so možne poti do gola.

Enako prostodušno govori o svoji družini, jeznoriti materi in k alkoholu nagnjenem očetu – oba starša je zaznamovala tudi vojna na tleh nekdanje Jugoslavije –, o ženi Heleni, švedski blondinki srednjega sloja, in sinovoma, o agentu Minu, s katerim se dobro razumeta predvsem zato, ker se znata vzajemno sočno ozmerjati. Njegovo neposrednost – pogosto izraženo v kričanju in pretepih na igriščih – , ki je bila pri zadržanih Švedih in Nizozemcih v najboljšem primeru dojeta kot eksotična kurioziteta, najbolje opiše njegova observacija odnosov v slačilnici milanskega Interja. Brazilski nogometaši so sedeli skupaj, argentinski skupaj, ostali pa na sredini. »Tu so bili razdeljeni po nacionalnosti. Tako primitivno je bilo videti,« pravi Ibrahimović, ki se je odločil člane ekipe ponovno povezati.

Ibrahimović se izogiba politično korektnim plehkostim in ne taji svojega navdušenja nad bogastvom, ki mu ga je prinesla nogometna kariera. Nobene nostalgije po revnem, a domnevno srečnem otroštvu ni v njem, nobenega hinavskega pritoževanja nad puhlostjo slave. Nekakšno pomiritev začuti, ko prejme najvišje švedsko priznanje za športnika leta in postane kapetan švedske eprezentance.

Biografija v vsakem svojih delov znova potrjuje geslo, s katerim se je prodajala: »Fanta lahko spraviš iz geta, geta pa iz fanta nikoli.« Kot doživeto in mestoma strastno pričevanje o tem deležu geta, ki vztraja v Ibrahimoviću, je knjiga sicer še vedno daleč od vrhunskega literarnega izdelka, je pa v žanru nogometnih biografij najboljša.

Najboljša je prav zato, ker ni zgolj knjiga o nogometu, ampak ji ta šport služi kot zrcalo družbe, od njenih nevidnih in izključenih robov do življenja pod medijskimi žarometi.