Tiskane izdaje
Konec šestdesetih in začetek sedemdesetih let prejšnjega stoletja sta v slovenski teološki revijalistiki in založništvu velik korak: leta 1969 je skupina svobodno mislečih katoliških študentov ustanovila Društvo 2000, da bi izdajalo revijo z enakim naslovom, dve leti pozneje pa se je v Celju na pobudo škofa Vekoslava Grmiča in Stanka Cajnkarja revija cirilmetodijskega društva Nova pota preoblikovala v Znamenje.
Danes reviji živita le še na spletnih straneh.
Obe sta bili namenjeni dialogu med verujočimi in neverujočimi, predvsem pa kritični do vladajoče oblasti in uradne Cerkve.
Revija 2000 je morala sredi sedemdesetih let za štiri leta utihniti, po oživitvi pa se je, kot lahko preberemo na njeni spletni strani, »profilirala kot izrazito kulturniška in družbenokritična revija in je posegala na vsa področja družbenega, kulturnega in duhovnega življenja pri nas, hkrati je bogatila naš prostor tudi z evropskimi idejnimi in družbenimi tokovi«.
Po štiridesetih letih izhajanja sta se bili zaradi neurejenega financiranja in opešane moči urednikov obe reviji prisiljeni »samoukiniti«.
Da pa tovrsten publicistični in založniški prostor le ne bi ostal povsem prazen, sta se založbi združili in na spletnih straneh začeli izdajati revijo Krisis. Urednik Peter Kovačič Peršin v prvi dvojni številki razloži, da se te starogrške besede v sodobnih evropskih jezikih ne prevaja, v slovenščini pa ima dvojni pomen: prelom in odločitev.
Poudarja, da je revija aktualno nadaljevanje duhovnega obzorja prejšnjih tiskanih revij, rodila pa se je »iz volje prispevati k preseganju sedanjega stanja krize. Ne bo usmerjena v kritiko dosedanjosti.
Analiza stanja je sicer nujna, a lahko služi le za izhodišče razmišljanja o možnosti novega vzpona. Zato pisci nimajo ambicije ponujati instant rešitev, niso preroki novega časa in zato kovači revolucionarnih premen. Iščejo in odkrivajo kali nove civilizacije, ki naj bi bila bolj humana in bi umeščala človeka v naravo kot v njegov nepogrešljivi habitat ...
Reviji sta se porodili in delovali v obnebju krščanske misli, zato bo ta usmeritev določala tudi obzorje nove revije. Ko kot kristjani ne doživljamo le krize sveta, pač pa enako usodno tudi krizo krščanstva, se pred nas nujno postavlja vprašanje: kako bivati krščansko, da bo krščanska vera spet dajala smisel našemu bivanju in tako postala luč, ki sveti v temi sodobne duhovne in moralne krize.«
Brez Hansa Künga ne gre
Pri taki uredniški usmeritvi je logično, da je vodilno mesto v reviji pripadlo znamenitemu švicarskemu teologu Hansu Küngu in njegovemu manifestu o svetovnem gospodarskem etosu (Küng, Svetovni etos, Založba 2000, 2008). Küng je bil eden najpomembnejših teologov na drugem vatikanskem koncilu, nato pa mu je Vatikan zaradi kritike dogme o papeževi nezmotljivosti prepovedal poučevati teologijo.
Zatočišče mu je dala univerza v Tübingenu in mu omogočila preučevanje svetovnih verstev in ekumenizma. Bistvo ideje o univerzalnem svetovnem etosu (nastal je na pobudo ustanove za svetovni etos v Tübingenu, hitro pa se je predvsem med katoliškimi intelektualci »prijel« tudi pri nas) je načelo človečnosti, se pravi, da mora biti vsak človek ne glede na spol, narodnost, veroizpoved, družbeni položaj in drugo deležen človeškega odnosa.
Z drugimi besedami: kako biti v času krize, ki še zdaleč ni samo materialna in zato zahteva številna (samo)spraševanja? Založba 2000 je izdala kar obsežen paket teološke ter izvirne in prevodne literature.
Spet je treba začeti pri prevodu Küngovega dela Kaj verujem? (delo sta opravila Janko Bohak in Roman Štus), ki je nekakšno »navodilo za življenje v veri (...), namenjeno širokemu krogu bralcev, ki jih verska vprašanja življenjsko vznemirjajo in iščejo nanja razumljive odgovore in praktične napotke«.
Med izvirnimi leposlovnimi deli so izšle tri pesniške zbirke: (S)lepota Ines Cergol, Boginja in bojevnik Tamare Vasić in Vrtoglavost duše Ivana Tavčarja. V prevodni zbirki Helia, ki jo Društvo 2000 izdaja skupaj z neodvisno kulturno-umetniško organizacijo KUD AAC Zrakogled, ki deluje v Istri, pa sta izšla prevoda romanov španskega pisatelja Juana Joséja Millása Ženski v Pragi (prevedel Matija Ravitz) in sodobne grške pisateljice Zyranne Zateli Ob volčjem svitu se vračajo (prevedla Klarisa Jovanović).
