Tiskane izdaje
Čeprav ostaja Sapfo, vplivna in že v času življenja znamenita grška pesnica z otoka Lezbosa, kjer je ustvarjala v 7. stoletju pred našim štetjem, trdno zapisana v pregledih antične književnosti, je iz njenega obsežnega opusa do danes preživelo le nekaj pesmi.
Le dve, ohranjeni v celoti, in štirje večji izseki drugih. Enega izmed teh fragmentov so odkrili šele pred desetletjem, leta 2004, kot poroča mednarodni tisk, pa je z izjemnim odkritjem postreglo že tudi aktualno leto.
Na univerzi v Oxfordu so namreč v zapisu na papirusu, s katerim se je pri njih oglasil zasebnik, identificirali doslej neznano in v celoti ohranjeno pesem te pesnice, ob tem pa še fragment druge.
Kot pravi dr. Dirk Obbink s te univerze, gre za sploh najbolje ohranjen papirus s kakim prepisom poezije te pesnice, na katerem je bilo potrebno restavrirati le nekaj črk, pri čemer niti ena sama beseda ni vzbudila dvoma v avtorstvo Sapfo.
Prva izmed obeh pesmi govori o Haraksu in Larihu, kar sta imeni, ki so ju že stari Grki povezovali z imenoma bratov pesnice, a doslej niso nanju nikoli naleteli v kateri izmed znanih Sapfinih poezij. Tema pesmi je zaskrbljenost glede zadnjega Haraksovega potovanja po morju in tista, ki pesem pripoveduje, je nemara sama Sapfo.
Druga poezija, ki je slabše ohranjena, pa naslavlja boginjo ljubezni Afrodito.
Obe sta pisani v isti formi, v po pesnici imenovani sapfiški kitici, sodili pa naj bi v prvo izmed njenih kar devetih, a danes seveda izgubljenih knjig poezije. Prvo knjigo je, tako domnevajo, namenila poeziji o družini, kultu, ljubezni in Afroditi.
Sapfo je pisala v eolskem dialektu grščine, ki se pomembno razlikuje od atiškega, ki je v kasnejšem času prevladal in postavil standard grščine, dragocenost novoodkritega zapisa, ki ga je dr. Obbink postavil v čas poznega 2. ali zgodnjega 3. stoletja - torej v obdobje skoraj tisočletje po življenju Sapfo -, pa je, da ga odraža. Kmalu po tem času so namreč pri prepisovanju eolskih zapisov in drugih nestandardnih dialektov grščine te posodabljali in podvrgli atiški grščini.
Papirus sicer najverjetneje izhaja iz Egipta, kjer je suha klima omogočila ohranitev zapisov na materialih rastlinskega izvora.
