Tiskane izdaje
Mandelštam je veliko ime ruske literature. Na Slovenskem je premalo znan, da ne bi bilo treba te preproste resnice poudariti. Čeprav to ne pomeni, da njegovih del v slovenščini sploh ni. Drago Bajt je izbor in njegove poezije pripravil že leta 1984, zdaj je opravil še izbor iz njegove esejistične in pripovedne proze.
Srečati se z Osipom Emiljevičem Mandelštamom (1891–1938) pomeni tudi srečanje z izredno živahnim, bogatim in svetovno odmevnim ruskim literarnim prizoriščem prve polovice 20. stoletja. Zlasti v desetletju pred revolucijo (1917) in po njej in zlasti na področju poezije.
Mandelštam je eno od velikih imen tistega časa: Vladimir Solovljov, Vjačeslav Ivanov, Valerij Brjusov, Ivan Bunin, Andrej Beli, Aleksander Blok, Velimir Hlebnikov, Nikolaj Gumiljov, Ana Ahmatova, Vladimir Majakovski, Boris Pasternak, Marina Cvetajeva, Sergej Jesenin, Nikolaj Zabolocki, Danijel Harms, Varlam Šarlamov in še kdo so imena, ki so tedaj ali šele po razpadu Sovjetske zveze prebila že tako ogromen ruski prostor in pričala svetu o duhovni vročici pred veliko revolucijo in o hladu, ki je zavel pozneje, zlasti v tridesetih letih pod Stalinom. Mandelštam s svojo literaturo – poezijo, prozo, esejistiko – in s svojo usodo ta čas v celoti pooseblja.
Dvakrat v zapor
Rojen je bil v Varšavi, umrl v gulagu nekje v okolici Vladivostoka. Mladost, tudi gimnazijsko in študentsko, je preživljal v Peterburgu, leta 1907 je odpotoval v Pariz in se tam seznanil s simbolizmom. Leta 1920 je prišel v Moskvo in deloval v različnih kulturno-revolucionarnih gibanjih. Njegov odnos do revolucije je bil zadržan, ambivalenten, kar se je seveda odražalo tudi v pisanju.
Leta 1934 je bil zaradi satirične pesmi na Stalina prvič aretiran in pregnan v Voronež, štiri leta kasneje so ga aretirali drugič, tokrat je moral na daljni vzhod, kjer je kmalu umrl v nekem prehodnem taborišču. Njegovo zapuščino je k sreči ohranila žena Nadežda, tudi sama je bila del literarne scene, in poskrbela, da so njegova neobjavljena dela izšla leta 1964 v ZDA. V Rusiji šele 1997.
O Mandelštamu se je mogoče natančneje poučiti tudi v Antologiji ruske poezije 20. stoletja (Cankarjeva založba, 1990), ki jo je uredil Tone Pavček, pri prevajanju pa mu je pomagal Drago Bajt. Rusist Aleksander Skaza je prispeval dokaj obsežne in natančne biobibliografske podatke vseh izbranih avtorjev, seveda tudi Mandelštama.
Simbolizem, akmeizem
Kot pesniški začetnik se je znašel znotraj tedaj razširjenega simbolističnega pesnikovanja (najmočnejša figura je bil Vjačeslav Ivanov), toda zelo kmalu se je od njega odmaknil in pristal v akmeizmu. Gre za avtohton ruski pojav, ki je v nasprotju s tedanjim avantgardističnim vrvenjem iskal smisel umetnosti v obnavljanju klasične drže; beseda akmeizem prihaja iz grščine in pomeni 'ost' ali 'ostrino', tudi 'popolnost'.
Neoklasicizem torej, ki je po eni strani poudarjal preprosto izraznost vsakdanje predmetnosti, po drugi pa gradil duhovnost ob primerih velikih stvaritev starega in srednjega veka.
Najznamenitejša imena tega načeloma protirevolucijskega pojava so poleg njega Nikolaj Gumiljov, Ana Ahmatova in Inokentij Annenski. Mandelštam je že leta 1913 izdal zbirko Kamen, v kateri je razvijal akmeistično poetiko, ki jo je sam, istega leta, utemeljil tudi v pesniškem manifestu Jutro akmeizma. Gre za kratek spis v šestih točkah, ki bolj kot na udarno programsko besedilo spominja na pesniško-filozofsko premišljevanje.
Objavljen je v Hrumu časa, tu sta dva odlomka: »Notre Dame je slavje fiziologije, njen dionizični razvrat. Nočemo se zabavati s sprehodi po 'gozdu simbolov', kajti imamo bolj deviški, trdneje speči gozd – božansko fiziologijo, brezmejno zapletenost našega temnega organizma.« In: »Ljubite obstoj stvari bolj kot stvar samo in svoje življenje bolj kot sebe – to je najvišja zapoved akmeizma.«
Takšna, zagonetno privzdignjena, je tudi Mandelštamova pesniška govorica, ki je v širšem smislu vendarle primer simbolistične poezije, ne glede na njegovo mladostno odpadništvo. Devet let po Kamnu je izšla zbirka Tristia in leta 1928 še Pesmi, zadnja za njegovega življenja. Trije Voronežki zvezki, v katerih so pesmi, ki so nastajale po letu 1928, so izšli posthumno.
Pomenek z Dantejem
Hrum časa, po katerem ima Bajtova knjiga ime, je naslov Mandelštamove najbolj popularne proze. Gre za spominsko gradivo iz otroštva in mladosti, za Peterburg in tedanje dogodke, kakor jih je kasneje videl avtor in jih uporabil za premišljevanje o polpreteklem času, o njegovem »počasnem pogrezanju, bolestnem miru, globoki podeželskosti«, preberemo v prvem stavku. Bajt navaja kritika Svjatopolka Mirskega, ki je zapisal, da so to »kulturnozgodovinske slike iz obdobja razkrajanja samodrštva«.
V drugem poglavju je Bajt izbral spise (devet enot) poetološke in kulturološke narave, od omenjenega Jutra akmeizma do drugih krajših priložnostnih besedil.
Mandelštam ni enostavna literarna figura. Po eni strani je bil potopljen v čas, ki ga je ugonobil, po drugi je segal daleč nazaj in ustvarjal tudi koncepte za prihodnost. Drago Bajt ga v spremni besedi označuje za avtorja, ki je »zagovarjal kulturozofijo, torej poglobljeni in zapleteni pesniški eksperiment, v katerem prihajajo na površje vse civilizacijske usedline človeštva. Od tod tudi njegova močna naslonitev na naravoslovne vede (...) in matematiko, s katerimi je Mandelštam želel nadomestiti okostenelo literarno vedo in sploh umetnostno zgodovino in kritiko.«
