Tiskane izdaje
Jutrišnji prvi pomladni dan, 21. marec, je za svetovni dan poezije razglasil Unesco leta 1999. Namen tega dne je promocija pisanja, branja, objavljanja in poučevanja poezije.
Pred Unescovo zapovedjo so svetovni dan poezije praznovali najprej 5. oktobra, v drugi polovici 20. stoletja pa okoli 15. oktobra, na rojstni dan rimskega pesnika Virgila.
Poslanstvo svetovnega dneva poezije je tudi ohranjanje oralne tradicije skozi recitacije, kar v Sloveniji vestno izvajamo, saj se bo tudi tokrat zvrstilo kar nekaj javnih interpretacij poezije, med drugim jo v ljubljanski Mestni hiši pripravlja Društvo slovenskih pisateljev.
Tomaž Šalamun:
Stanko Vuk
Benetke
V Benetke ne prinesejo pomladi lastovke ...
Prinese jo Caffé Orientale,
ko postavi svoje pletene mizice
in svoj jazz na Rivo degli Schiavoni.
Pocestni goslači nosijo suho mandolino,
ki je podobna oskubeni
kokoši. V malhi imajo sinjino
in zvezde.
Gondole so črne mlade lune,
ki drse tiho v brezprostornost večera.
(Čipke pročelja doževe palače je stkala
Mati božja, ko je čakala
na Sinka neki popoldan v marcu
in ko je bilo na zemlji
samo malo bledega sonca.)
Mlade Angležinje imajo sinje oči
in so krotko otožne.
Na oknih so lončki in ubogo perilo
v katerega se včasih vlovi
zvezda in se potem vrača vsak večer
okajena in umazana nad to samotno dvorišče.
(V Svetem Marku je čisto malo zlate luči
kot prosojno zlato jadro.)
Brezposelni posedajo na kamnitih
klopeh in mislijo na mladost.
Drobni borovi grmi imajo oster
vonj Krasa. In Markovo bandero
je temna pinija nad streho.
Izbral sem jo, ker je zelo mediteranska in hkrati zelo v stiku s svetovno poezijo. In ker tudi sam trenutno potujem proti Benetkam.
Ciril Zlobec:
Ciril Zlobec
Samo ta dan imam
Samo ta dan imam. V njem do večera
bom stal na straži svojega imena.
Oko je zanesljivo, siva mrena
pogleda mi še zmerom ne zastira.
Samo ta dan, ta del poti od očeta
do sina, dedič in čuvar življenja,
ki vsako jutro z zarjo se začenja,
zvečer pa le še mirno noč obeta.
A zdaj ni več miru, samo še molk.
Življenje zdaj osmišljata le rabelj
in žrtev, a jaz nisem klavski volk
ne klavna ovca, nisem temni Kajn
in ne njegova svetla senca Abel,
a sem krvav - od trnja kraških gmajn.
Zmerom sem v zadregi, ko me kdo sprašuje po najljubši pesmi, sem kot mati s številnimi otroki, ki bi jo spraševali po najljubšem med njimi. Najbližje so mi pravzaprav pesmi najnovejšega datuma, tokrat iz zbirke, ki je tik pred izidom pri Mladinski knjigi, Biti človek. Odločil sem se torej čustveno distanco, pa kljub temu obstal pri pesmi, ki bi jo lahko tudi danes napisal ...
Saša Pavček:
Marko Pavček
Blues
To je blues, ki prihaja z nočjo.
To je žalostni blues, najčudovitejša pesem.
Pomirjujoče valovi po zraku, staplja se vame, me polni.
Napisan je z barvo večerne zarje na travnike tvojih oči.
Šelestenje tvojih las mu je glasba,
gib tvojih rok je nežni ples nanjo.
To je blues, ki prihaja z nočjo in traja na veke.
Blues, ki ne pozna juter.
Umirjajoči blues, moja najljubša pesem.
Posvečam jo tebi, ki te najbolj ljubim.
Pišem ti jo z vsakim pogledom, z vsako besedo in dihom,
pišem jo na šarenico tvojega očesa,
na srčiko tvojega srca.
To je blues, ki prihaja s teboj.
Najčudovitejša pesem.
Izbrala sem pesem svojega brata, saj je v besedah sama glasba, nikoli se ne neha, slišim jo, čutim predanost, slutim neskončnost, onostranost in tisto posebno melanholijo, brez katere pesnikovo srce ne zna biti. Ali kot pravi Marko sam: Pesem je srce, če ga imaš.
Svetlana Makarovič:
Prekmurska ljudska balada
Katalena
Kata, Katalena
daleč moža vzela,
prek te sive gore
črnega Vogrina.
Črnega Vogrina,
pravega tatina,
vselej v noči išel,
vselej v noči prišel.
Drugo ni prinesel,
sabljo vso krvavo,
sabljo vso krvavo,
pa človeško glavo.
»Kata, Katalena,
poznaš ti to glavo?«
»Kaj bi ne poznala
svojega očeta?«
Kata, Katalena,
če se boš jokala,
če se boš jokala,
glavo ti prinese.
Glavo ti prinese,
tvoje mame glavo,
glavo ti prinese,
tvoje mame glavo.
Kata, Katalena,
če se boš jokala,
če se boš jokala,
glavo ti odseka.
Z usti se smejala,
v srcu pa jokala,
v srcu pa jokala
in dušico dala.
Pesem sem izbrala, ker je pomemben del zakladnice slovenskega ljudskega slovstva. Tudi sama sem napisala balado Katalena in z njo nastopala.
Veno Taufer:
Tin Ujević
V svoji megli ujeti
V svoji megli ujeti,
zapeti v svojem mraku,
vsak hiti k svoji zvezdi,
svoji roži, svojemu maku.
Otroških dni blaginje
vsak želi si praznovanja,
srčne mrene in globine
nedolžnosti in neznanja.
In na oblak, ki nas stiska,
in na blisk, ki sika v pretnji,
naše blago Upanje vzklika:
biti čisti. Biti sveti.
Ko brez Našega Duha ostali
sámi smo in brez svetosti,
moramo, čeprav ne v beli halji,
biti otroci, biti otroci.
Prevedel Veno Taufer
Bridko filozofski in očarljivo liričen hrvaški in svetovni pesnik prejšnjega stoletja Tin Ujević (1891-1955) v tej pesmi ubesedi koprnenje in bolečino človeka, da bi še kdaj doživel nedolžnost in naravnost otroka, kar le redko koga in redko kdaj osreči za kak hip. Ujevićevo liriko obliva neubranljiva in edinstvena svetloba melanholije.
Ujević je veliko prijateljeval s slovenskimi pesniki in se v svojih bohemskih navadah najprisrčneje ujel s pesnikom in »kapitanom ljubljanske Drame« Pavlom Golijo.
