Tiskane izdaje
Danes ni čisto navaden dan, vsaj za Philipa Rotha, enega od najboljših živečih ameriških romanopiscev, ne – samoupokojeni ameriški sodobni klasik danes praznuje osemdeset let. Vendar avtor, ki mu po mnenju mnogih v nizu nagrad manjka le še Nobelova za literaturo, ne piše več. No, tako pravi. Ne piše. Tudi bere ne.
Danes zvečer se je moral Roth, dolga leta samotar na stari kmetiji v Connecticutu, odpraviti v Newarški muzej v New Jerseyju, kjer je sprejem s šampanjcem sklenil konferenco Roth@80. Verjetno mu ni bilo treba zbranim znova razlagati, zakaj se je odločil, da se bo pisateljsko upokojil: tako je zatrdil lansko jesen, češ da je Nemesis iz leta 2010, precej kratek roman, po več kot tridesetih romanih njegova zadnja knjiga in pika. Ne da se mu več brati in pisati, v njegovem življenju je bilo tega preveč, je dodal.
A odločitve ni sprejel čez noč, to mu – strastnemu temeljitežu – ne bi bilo podobno: najprej je v miru in počasi prebral vse svoje knjige, da bi ugotovil, ali je »morda s pisanjem izgubljal čas«; ugotovil je, da mu je šlo kar dobro od rok, češ da je, kot je nekoč rekel boksar Joe Louis, naredil najboljše iz tistega, kar je imel. Potem je sklenil, da je dovolj.
Pisanje – peklenska služba
Na ameriško literarno prizorišče je Roth vstopil glasno, leta 1959 je izdal zbirko zgodb Zbogom, Columbus, desetletje kasneje roman Portnoyeva tožba, ki je čez noč postal prodajna uspešnica. Od takrat, torej od leta 1959, je zatrdil Roth, je bilo pisateljevanje njegova peklenska služba: pisal je vsak dan, od devetih do petih, vse dni v tednu, večinoma stoječ ob visoki mizi za računalnik.
Z omenjenima in drugimi deli je v sodobno ameriško literaturo vpisal povsem svoj svet, ki se ga mnogi ameriški Judje niso ravno razveselili, saj je Roth na njihove reve in težave pogledal satirično kot le kaj. To je bil šele začetek. Rothov literarni svet je zapolnjen z dovtipnimi zgodbami o taki in drugačni spolnosti, odnosih med starši in otroki, nasladno je razgrinjal vse, kar tvori ameriško in tamkajšnjo judovsko identiteto, nič manj dosledno in ostro pa se je loteval politične satire in vsakršnih eksistencialij sodobnega Američana in sodobne Amerike.
O Rothovi literarni teži oziroma vpisanosti v ameriški literarni kanon govori dejstvo, da je – po Eudori Welty in Saulu Bellowu – šele tretji ameriški pisatelj, ki so ga še za življenja uvrstili v elitno knjižno zbirko Library of America. Tudi z nagradami Roth ni ravno na tesnem: že s prvencem Zbogom, Columbus (Saul Bellow ga je označil kot »prvo knjigo, vendar ne knjigo začetnika«) si je pri šestindvajsetih prislužil ameriško nacionalno nagrado za književnost, kasneje jo je dobil še enkrat, potem je šlo le še naprej, dvakrat so mu podelili nacionalno nagrado literarnih kritikov, trikrat Pen/Faulknerjevo nagrado, za roman Ameriška pastorala so mu namenili Pulitzerjevo nagrado, sledila je zlata medalja za leposlovje, najvišje priznanje Ameriške akademije za umetnost in literaturo, po nagrade je moral tudi onkraj meja Združenih držav, pred dvema letoma je postal četrti dobitnik prestižne nagrade man booker international, lansko leto je dobil ugledno nagrado asturijskega princa.
Ravno utemeljitev te nagrade povzema najbolj bistveno: ameriškemu klasiku je žirija nagrado namenila za njegovo »fluidno, ostro pisanje«, njegovi liki in zgodbe pa ponujajo kompleksen vpogled v sodobno resničnost, v »razklanost med razum in čustva v času nelagodja«; »pripovedni opus Philipa Rotha je del velikega ameriškega romana, kamor sodijo dela Johna dos Passosa, Scotta Fitzgeralda, Ernesta Hemingwaya, Williama Faulknerja, Saula Bellowa in Bernarda Malamuda.«
Knjige za 350.000 kupcev
Prav tako veliko ime sodobne ameriške proze, Jonathan Franzen, je pred časom o Rothu pripomnil, da je bil neznansko pogumen, saj je »metodično užalil vsakogar in se razgalil tako kot še nihče pred njim«.
Največja »krivda« za to gre romanu Portnoyeva tožba. S tem delom je zaslovel, obogatel – in postal tarča različnih judovskih kritikov. Roman, ki so ga v reviji New Yorker označili kot »eno od najbolj umazanih knjig, kar jih je kdaj izšlo«, se je leta 1969 prodajal kot za stavo, v prvem mesecu po izidu je šlo med bralce 350.000 izvodov zgodbe o izpovedi judovskega fanta Alexandra Portnoya psihoanalitiku.
Roth je starša posvaril, da jima utegne knjiga prinesti težave, in ju tik pred izidom pregovoril, naj odpotujeta na križarjenje. Ni pomagalo: oče je knjige prodajal sopotnikom na ladji in jih podpisoval s Herman Roth, oče Philipa Rotha.
Ob današnjem Rothovem jubileju je ameriška javna televizijska mreža PBS v seriji Ameriški mojstri objavila devetdesetminutni dokumentarec Philip Roth: Unmasked, v katerem je slavljenec že na začetku ugotovil, da se mu bližata dve katastrofi, smrt in biografija. »Upajmo, da bo najprej prišla prva,« je dejal Roth.
