Tiskane izdaje
Seveda je treba varovati avtorsko zaščitena dela, pravi Olav Stokkmo, direktor mednarodne zveze kolektivnih organizacij za pravice reproduciranja, vendar: »Dejstvo, da je internet zastonj, zamegljuje resnico, da so ljudje te 'podatke' ustvarili in morajo biti ustrezno plačani.«
Včerajšnja 2. tematska konferenca založnikov in knjigotržcev v organizaciji Zbornice knjižnih založnikov in knjigotržcev pri GZS in Društva slovenskih pisateljev (lansko pomlad so priredili prvo, o prihodnosti slovenskih knjigarn) je postregla z natančnimi uvidi v tukajšnjo problematiko kolektivnega varovanja avtorskih pravic.
Organizatorja sta jo naslovila z vprašanjem Avtorske pravice danes – kdo pije in kdo plača?, a med končnimi ugotovitvami bi lahko bila pomisel, da jih pije veliko, plača pa za zdaj nihče. Ugledni gost, direktor mednarodne zveze kolektivnih organizacij za pravice reproduciranja IFRRO Olav Stokkmo, je v svojem nastopu postregel z različnimi evropskimi modeli urejanja tega področja in navedel tudi mnenje ameriškega skladatelja Jasona Lanierja, da je internet sovražen do lastništva znanja. A vendar: če znanje cenimo, bi morali enako ceniti tudi njegove ustvarjalce (in jih temu spoštovanju ustrezno tudi plačati).
Hitro, udobno, učinkovito
Stokkmo je predstavil organizacijo, ki jo vodi: IFRRO ima 143 članic v 79 državah; po metodologiji WIPO, Svetovne organizacije za intelektualno lastnino, obsega sektor skoraj 5,5 odstotka svetovnega bruto domačega proizvoda, torej je tako imenovana kreativna industrija, znotraj nje pa kolektivne organizacije, ki se ukvarjajo z varovanjem avtorskih pravic, precej pomemben faktor.
Kaj je njihov cilj (in tudi cilj Sazor, slovenske organizacije za kolektivno upravljanje pravic avtorjev in založnikov s področja književnosti, znanosti, publicistike in njihovih prevodov)? Kar se da preprost: dostop javnosti do zaščitenih del mora biti za uporabnike hiter, udoben, učinkovit, avtorji morajo biti pošteno plačani.
Dr. Sandra Csillag, direktorica Literar-Mechana, avstrijske kolektivne organizacije, je postregla z nekaj konkretnimi podatki: zastopajo okrog 163.000 avtorjev, od pisateljev in znanstvenikov do fotografov in novinarjev, 356 založniških podjetij, v lanskem letu pa so zbrali 28,3 milijone evrov in razdelili 27,7 milijona, od tega 74 odstotkov avtorjem, 26 pa založnikom.
Bojan Švigelj, glavni urednik založba Mladinska knjiga, je dodal, da o varovanju pravic zainteresirani seveda ne govorijo prvič, o fotokopiranju literarnih del in njihovem uporabljanju v digitalnem okolju je mogoče reči, da ga bremeni veliko neznanja, kar zadeva državo, je dodal Švigelj, je mogoče reči, da se izmika.
Nekaj podobnega je v nagovoru udeležencem v prostorih Gospodarske zbornice ugotovil tudi predsednik GZS mag. Samo Hribar Milič: »Nove tehnologije so prinesle nove oblike kršenja avtorskih pravic. O leta 2003 imamo zakon, tudi Sazor za kolektivno varovanje avtorskih del, a za dobro ščitenje pravic ni dovolj le zakon, nujno je delovanje pravne države, a država nas pogosto pušča na cedilu.«
Država se izmika
Več o tem je imel včeraj povedati Rudi Zaman, predsedujoči gospodarsko-interesnega združenja Sazor, ki je v svojem nastopu lapidarno obnovil nedokončano zgodbo o iskanju pravice za slovenske avtorje in založnike: ker organizacija, ki varuje pravice 22 založb in 697 avtorjev, ni imela dovoljenja Urada RS za intelektualno lastnino za pobiranje in razdeljevanje sredstev (vedela pa je, da se v osnovnih in srednjih šolah in še marsikje uporablja avtorsko zaščiteno gradivo), je začela svoj dolgi pohod, ki mu ta hip ni videti konca: maja 2007 je za šolstvo pristojno ministrstvo poslalo šolam okrožnico, da prepoveduje kakršno koli fotokopiranje, čez dve leti je takratni minister obljubil imenovanje delovne skupine za pripravo izhodišč, zadevajočih varovanje avtorskih pravic.
Oktobra 2011, ko je Sazor gostil svetovni kongres organizacij za pravice reproduciranja IFRRO, sta takratna minister za šolstvo in predsednik države napovedano udeležbo pol ure pred začetkom odpovedala, mesec kasneje so na ministrstvu ugotovili, da je pogodba o fotokopiranju, ki so jo poslali s Sazor, sprejemljiva, leto kasneje pa je sledilo presenečenje: na ministrstvu so ugotovili, da država ni ustanoviteljica šol in da mora Sazor torej najti drugega sogovornika! (Avstrijsko vrhovno sodišče, je včeraj povedala dr. Sandra Csillag, ima malce drugačen pogled – ugotovilo je, da je pouk pač javno početje, zato šole morajo plačati za pravico na primer fotokopiranja.)
Lani je predsednica slovenske vlade zagotovila, da bo pristojno ministrstvo to zadevo obdelalo urgentno, a spet je sledila ugotovitev o nereprezentativnosti. Slovenija tako še zmeraj ostaja edina članica EU, ki nima urejenega plačevanja nadomestila za fotokopiranje in digitalno distribuiranje avtorskih vsebin.
