Pisateljeva delovna soba – Marko Sosič

Opčine. Predmestje Trsta. Cesta, ob kateri smo nekoč vneto kupovali Gigijeve mandarine, radič in kavo. Ovinek na desno med hiše in zelenje, pogled na svetega Jerneja, drugo največjo cerkev v okolici, pogled proti železniški postaji, na hribe nad Vipavsko dolino, na bližnjo vzpetino Selivec. Temu delu Opčin domačini rečejo Češnjevca.

Stanovanje v drugem nadstropju večstanovanjske hiše je v poletnih mesecih pričakovalo pleskarje. Delovna soba desno od vhodnih vrat je tako dobila v goste knjižno vsebino orehove omare sosednjega prostora. Knjige zdaj ležijo v kartonastih škatlah, v katerih so tudi slike. Marko Sosič, tržaški pisatelj, ki ga poznamo tudi kot gledališkega ­režiserja, v tem prostoru govori predvsem o miru in pretočnosti misli. To je najpomembnejše za ustvarjanje in se lahko po njegovem dogaja kjer koli. »Če imaš danost, da pišeš, lahko pišeš kjer koli, toda jaz, ki se k pisanju vračam v večjih presledkih, moram delati še bolj redno in disciplinirano, da utrdim kondicijo.« Sosičeva delovna soba na Opčinah ni edina, kjer ustvarja, lahko pa ji rečemo baza zadnjih desetih let. Bile so sobe v stari Gorici, kjer je bival med umetniškim vodenjem SNG Nova Gorica, eno zimo je na primer preživel v penzionu 
v Ankaranu in pisal svojo dnevniško knjigo Tisoč dni, dvesto noči. Potem je bil Motovun in zdaj je Pulj. Nekdanja sošolka z zagrebške akademije, ki zdaj živi v hrvaški ­Istri, mu je ponudila infrastrukturo in on je njeno mecenstvo sprejel.

Točno v tej sobi z razgledom na sosedove kutine sta bila v korekturi oba njegova romana, Balerina, Balerina in Tito, amor mijo. Tu nastaja tudi nova knjiga, o kateri še ne želi govoriti. Na steni so slike njegovih prijateljev. Goričan Branko Drekonja je naslikal barvit ženski profil, Slavko Furlan onirično podobo, okrog katere so izpisane misli Thomasa Bernharda, za mizo je zemljevid Istre pa skica Soče Borisa Mermolje. Za steklom je izrezan članek s fragmentom teksta iz Cankarjevega življenja, ki se ga je pred petnajstimi leti in v nekem trenutku močno dotaknil. Do glasbe ima poseben odnos – skoraj nikoli je ne posluša doma, vedno v avtu, ker veliko potuje. Pa vendar je polica polna cedejev operne in klasične glasbe. Na mizi je prenosni računalnik, sredi sobe zelenje. Strokovno oko bi reklo, da se v glinenem loncu šopiri spatifilija.

Kljub temu da ga obkrožajo skoraj popolne zbirke Marguerite Duras, Ivana Cankarja, Lojzeta Kovačiča, Fjodorja M. Dostojevskega, Gregorja Strniše, Srečka Kosovela, posamezne knjige in prevodi Aleša Bergerja, romani in eseji Draga Jančarja, Milana Dekleve, Toma Virka, Ferija Lainščka pa knjige italijanskih avtorjev, Alessandra Baricca, Susanne Tamaro, Antonia Tabucchija, Itala Calvina..., je pripomoček za njegovo pisanje skrit v glavi. »V izčiščenosti podob in misli, ki se leta nalagajo vate, predvsem pa v miru, iz katerega se, če se, porodi ustvarjalni nemir...« Prvo različico piše na roke, v drugo gre na računalnik, v tretje in četrto sledijo popravki. Glavna je torej roka in ­začuda zna brati za sabo.

Prvo leto je na svobodi, v kontinuiranem procesu pisanja. »Drzna odločitev, vem, vendar verjamem, da bom zdržal.« Njegovo življenje je tako postalo svojevrstna rutina; piše roman, kratke zgodbe in dramatizacijo Tavčarjeve Visoške kronike za tržaški radio. Zjutraj si skuha kavo, se z avtom odpelje do prve kavarnice in kupi še časopise. Število prižganih cigaret permanentno zmanjšuje. Potem se vrne domov in piše. Tudi popoldne. Vmes kosilo. Iz Istre je ravnokar prispela redka, toda za dobro mineštro nepogrešljiva­ ­sestavina: sirk.

V sobi, kjer ima tisoč drobnih reči, ni pravzaprav ničesar, razen nekaterih slik in knjig, kar bi lahko pogrešal, pravi. A je tudi malo reči, ki bi jih zlahka in takoj našel. Sredi mize leži listek opravil za tekoči dan: uredi dokumente za štipendijo, kupi Borghesa v Trstu, srečanje na radiu s S., kupi jeklene žeblje za slike, pokliči starega sorodnika 
v Bosno! V okolju, ki je večinoma italijansko, odpira knjige s slovensko, italijansko in drugo besedo, piše pa samo v slovenščini. »V literaturo ne morem prodreti v jeziku, ki ni moj,« je prepričan pisatelj, naslonjen na pohištvo, ki je bilo včasih last njegove profesorice filozofije. Pri šestnajstih letih ga je vzela pod intelektualno okrilje, ga spremljala do osemnajstega leta in potem umrla. Bistvena oseba v tistih dveh letih njegovega življenja in še potem. Še potem.