Posvet o Cankarjevem tekmovanju

Tekmovanje za Cankarjevo priznanje je zaradi izbora knjig po nekaj letih spet tarča javnih polemik. Po burnem odzivu nekaterih staršev in učiteljev se je komisija odločila, da bo delo Andreja Predina Na zeleno vejo uvrstila med priporočeno literaturo, medtem ko je knjiga Oči Andreja Makuca za tekmovalce iz osmega in devetega razreda ostala obvezno branje.

S tem so tekmovanje rešili, strasti pa so se le delno umirile. Razočarani so tisti, ki so pričakovali popoln umik knjig, in tisti, ki so menili, da bi morali obe ostati. Med slednjimi so zlasti učitelji slovenščine, saj je izbor literature za tekmovanje zanje vprašanje strokovne avtonomije. Knjiga Na zeleno vejo je roman o odraščanju. Dogaja se v zgodnjih devetdesetih letih v Mariboru in vsebuje štajerski sleng, poln kletvic. Zbirka zgodb Oči pa obravnava pobijanje in mučenje živali. Obe deli sta kakovostni in dobro izhodišče za razpravo 
z učenci, saj tekmujejo tisti najboljši, ki so problemsko tematiko sposobni obravnavati z ustrezno kritično distanco, so prepričani malodane vsi. Tako je vsaj izzvenela razprava na nedavnem posvetu Slavističnega društva Slovenije Cankarjevo tekmovanje – od kod in kam.

Kako bo dogajanje vplivalo na udeležbo in dosežke na letošnjem tekmovanju iz materinščine, je še prezgodaj napovedati. Splošnega bojkota očitno ne bo, natančnejše število udeležencev pa bo znano tik pred šolskim tekmovanjem, ki bo letos 8. decembra.

Komisija proti samocenzuri

Ena zanimiva posledica je že opazna – zaradi javnih opozoril, da omenjeni knjigi nista primerni za tako mlade bralce, sta vzbudili še večjo pozornost in pritegnili širši krog bralcev kot sicer. To se ne dogaja prvič in ne samo pri tem tekmovanju. Družbena (pre)občutljivost pri izboru tem za esej pri materinščini se je nekajkrat pokazala tudi pri izbiri maturitetnih romanov, denimo ob Rožančevi Ljubezni in Zupanovem Menuetu za kitaro, je spomnila predsednica slavističnega društva Boža Krakar Vogel.

»Komisija ne namerava pristajati na samocenzuro. Problemske teme bo tudi v prihodnje uvrščala na tekmovanje, vendar ne vsako leto. Zaupati moramo 
v zmožnosti najboljših učencev in usposobljenost mentorjev, ki jih pripravljajo na tekmovanje, in ne smemo pristajati na zunanje vplive. Vloga staršev pri tem je, tako kot 
v celotnem šolskem sistemu, napačno razumljena,« je argumente za izbor na posvetu ponovil predsednik državne komisije za tekmovanje iz slovenščine Igor Saksida. »To je tekmovanje v znanju, kot pri drugih predmetih. Je prostovoljno in ima jasne zakonitosti na podlagi visoko postavljenih ciljev in nujnega dodatnega dela.« Razpravljavci so se z njim strinjali, nekateri so mu tudi očitali, da je popustil zunanjim pritiskom in Roman Na zeleno vejo uvrstil v priporočeno literaturo.

Boža Krakar Vogel je edina na posvetu problematizirala izbiro. »Zaradi čutno nazornega popisovanja zgoščenih drastičnih življenskih situacij (nasilje, spolnost) Predinovo besedilo kljub razumljivi in berljivi zgodbi na del bralcev ne deluje kot prikaz resničnosti, temveč kot provokacija. K temu prispeva še na estetiki grdega utemeljen jezik,« je dejala. Takšna besedila po njenem niso dobra izbira za predpisano branje, saj so nesprejemljiva­ za preveč udeležencev in delajo medvedjo uslugo že sicer marginalizirani šolski literarni vzgoji. Takšno knjigo po njenem lahko za interno obravnavo izbere učitelj, ki pozna svoje učence, ne kaže pa je predpisovati na tako ­širokem ­tekmovanju.

Tekmovanje za Cankarjevo priznanje, katerega cilj je popularizacija slovenščine in iskanje nadarjenih, je z leti preraslo v eno najmnožičnejših šolskih tekmovanj. Poleg geografije in angleščine je edino predmetno tekmovanje v znanju, ki ne poteka pod okriljem slavističnega društva, temveč zavoda za šolstvo. Leta 1976 se je sicer začelo v okviru slavističnega društva in je sprva zajemalo le učence najvišjih razredov. Odkar so ga razširili v prvo triletje osnovne šole (od drugega razreda) in v srednjo šolo, vsako leto naštejejo 35.000 udeležencev. Od leta 2007, ko je organizacijo prevzel zavod za šolstvo, ob eseju ne predvideva več nalog, s katerimi bi preverjali jezikovno znanje, niti ni več slovesnih podelitev priznanj. Medtem ko nalog ne pogrešajo preveč, bi podelitev spet zelo radi imeli, saj je ­delovala zelo motivacijsko.

Čeprav je to formalno le eno do tekmovanj, ga zaznamuje posebna občutljivost javnosti do izbranih tematik in težko dosegljiva popolna objektivnost pri ocenjevanju, zato bo treba sčasoma uvesti ­določene spremembe.

Sprememb ni na vidiku

Širša polemika se na posvetu ni razvila, je pa bilo mogoče slišati pozive, da bi organizatorji morali poskrbeti za primerno ceno izbranih knjig, saj si zaradi varčevalnih ukrepov šolske knjižnice ne morejo več privoščiti nakupa zadostnega števila izvodov. »Zavod za šolstvo je strokovna ustanova in če bi njegova komisija izbirala knjige po ceni, ne bi ravnala strokovno,« je pojasnil direktor zavoda Gregor Mohorčič. Nekateri so v tej zgodbi našli povezave, ki jih ni, je dodal in tako zavrnil očitke ob objavi ­povezave za naročilo knjige na zavodovi spletni strani. S tem so na zavodu hoteli le pomagati mentorjem, da bi čim lažje prišli do knjige, je dejal Mohorčič.

Alternativni 
predlogi obstajajo

Razmisleki in predlogi so tu, le čas za konkretnejše korake očitno še ni dozorel. Organizatorji bi morali razmisliti o drugačnih merilih. Tudi če bi jih še bolj dodelali, bi bila na škodi ustvarjalnost, je denimo ugotavljal Klemen Lah, med drugim tudi organizator alternativnega Cankarjevega literarnega festivala. Izpostavil je premislek, ali je tekmovanje v literaturi sploh smiselno. Vprašal (se) je tudi, ali je zasnova, po kateri se upoštevajo le dela slovenskih avtorjev, še primerna za današnji čas. Tudi kakovostne prevode biserov svetovne književnosti bi lahko postavili ob bok slovenski literaturi. S tem bi jo povzdignili, ne obratno, je menil.

Mojca Nidorfer Šiškovič, ki pri slavističnem društvu vodi sekcijo Znanost mladini, je predstavila zamisel o ekipnem tekmovanju Slovenščina ima dolg jezik, na katerem bi spodbujali tudi uporabo novih medijev in javno nastopanje. Skupine od pet do sedem tekmovalcev bi denimo posnele kratki film, oddajo na lokalnem radiu ali napisale dramatizacijo kratke zgodbe. Novost bi uvedli prihodnje leto, vendar so poznavalci koledarja šolskih tekmovanj takoj opozorili, da je že tako poln, da bi vanj težko umestili še eno tekmovanje.