Tiskane izdaje
Čeprav je vrtna arhitektura ali tudi vrtna umetnost v zgodovini odigrala pomembno vlogo, saj velikokrat odraža tudi duha časa in družbeno dogajanje, je bila pri varovanju dediščine dolgo spregledana ali zanemarjena. Gradove in dvorce se je še obnavljalo, vrtovi okrog njih pa so se opuščeni in brez skrbnika zaraščali (narava je pač živa in dela po svoje) ali bili drugače degradirani s pozidavami.
Eden najbolj kričečih takih primerov je grajski park v Slovenski Bistrici. Vsak tak zgodovinski kompleks je neločljiva celota stavbnega in vrtnega dela, zato se pri varovanju oziroma propadanju zgodovinskih vrtov najbolj jasno pokaže nesmiselnost delitve zakonodaje na tisto, ki varuje »kulturo«, in drugo, ki varuje »naravo«.
Tako imamo le peščico zgodovinskih vrtov, ki so bili redno vzdrževani in si jih je mogoče ogledati še danes (Brdo, Strmol, Volčji potok, Botanični vrt, Tivoli in še kakšen). Slovenskemu konservatorskemu društvu je po letih čakanja leta 2011 le uspelo izprositi denar na ministrstvu za kulturo, da je organiziralo mednarodno strokovno posvetovanje Vrtna arhitektura 18. stoletja v srednji Evropi – raziskovanje, rekonstruiranje, ohranjanje, katerega dvojezični (slovensko-nemški) zbornik je pred nami.
Zborovanje je bilo simbolično v Dornavi, enem najlepših baročnih dvorskih kompleksov v tem delu srednje Evrope, ki že skoraj četrt stoletja sameva in čaka na čudežno odrešitev. V štirih sklopih strokovnjaki z različnih področij (varovanje vrtov in parkov je namreč izrazito interdisciplinarno delo) postavljajo vrtno arhitekturo v novo življenje: kako jo raziskovati ter raziskati in na podlagi kakšnih virov, saj je zgodovinskih večinoma malo, kaj prinašajo nove metode raziskovanja, kaj pomeni v današnjem pogledu na kulturno dediščino, kaj narediti z bolj ali manj ohranjenimi vrtovi, kdaj jih obnoviti in kako rekonstruirati, kako pripraviti projektno gradivo za obnovo zgodovinskih vrtov in parkov, kakšne so praktične izkušnje v Avstriji, kako povezati sodobno oblikovanje z vrtno arhitekturo, kakšno je bilo rastlinstvo v njih ...
Prvi sklop prispevkov je namenjen baročnemu vrtu v Dornavi, zlasti kiparstvu v njem, ter umestitvi slovenske vrtne arhitekture 18. stoletja v srednjeevropski prostor s poudarkom na njeni družbeni vlogi. V tem delu najdemo tudi ugotovitev zaslužnega prof. Dušana Ogrina, kam pri nas in v Evropi sodi Dornava: »Kljub odsotnosti nekaterih pomembnih strukturnih sestavin oz. ureditvenih značilnosti gre pri Dornavi za zasnovo, ki ji je mogoče brez zadržka pripisati baročni značaj. Pomeni pa tudi nedvomno dediščinsko vrednost širšega regionalnega pomena, kakršno je komaj najti v obrobnih deželah na jugovzhodu avstro-ogrske monarhije ... Za Slovenijo pomeni edinstven kulturni spomenik baročnega vrtnega sloga, in sicer na vrednostni ravni, kakršne nimamo iz nobenega drugega zgodovinskega obdobja.«
Zbornik (posvečen je Alenki Kolšek, ki je v svojem kratkem življenju pripravila številne konservatorske programe in projekte za prenovo parkov) je vsekakor lep prispevek stroke k ozaveščanju o zgodovinskem pomenu vrtne kulture.
