Tiskane izdaje
Danes zelje asociativno povezujemo z revščino, pa ne le z nižjim socialnim statusom in »revno« oziroma »nizko« kulinariko, ampak tudi z revščino vanj vpisanih (simbolnih) pomenov. Zelje je v hiperracionalni (evropski) stvarnosti izgubilo vsakršno mitološko, ritualno, subverzivno, obsceno konotacijo.
Danes zelje zastopa večno ponavljanje istega oziroma odsotnost domišljije, igre, upora, skritih pomenov ipd. Zato bi v navezavi na spolnost lahko označevalo kvečjemu monotono, brezstrastno (zakonsko) spolnost. Avtoričino pisanje je poskus dekonstrukcije domnevno nenastale stereotipne podobe zelja ter spolnosti in seksualnosti povezane z njim, saj pod otrdelimi vrhnjimi listi razkrije njegovo fluidno, plodno, mitotvorno jedro.
Svetlana Slapšak z natančno antropološko analizo zgodovine zelja – ki se ne trudi biti notranje neprotislovna in homogena – pokaže, da je vsak argument o »naravnem« in »večnem« v konstrukciji spolov in seksualnosti lahko le napačen.
V zgodovini zelja se lahko berejo različni ideološki vpisi, ki so stregli različnim družbenim in kulturnim potrebam. Obenem so se okoli zelja kuhale različne strategije, ki so se tem ideologijam postavljale po robu s pomočjo karnevalizacije, ambivalentnih ritualov, satiričnosti, jezikovnih kodov ipd.
Avtorica pokaže, da je v zgodovini naracije o zelju do neke mere mogoče govoriti o kontinuiteti le v navezavi na hrano in medicino, ki je zelju vedno pripisovala zdravilne učinke. V antiki so, denimo, zdravniki omenjali zelje kot zdravilo proti vinjenosti pa tudi kot sredstvo za kontracepcijo in splav ter afrodiziak.
V seksualnih pomenih zelja se je zgodil pomemben lom v evropskih krščanskih, predvsem srednjeveških kulturah, ko je bipolarni svet krščanskih kultur, zaznamovan z grehom, nadomestil ambivalentnost antične seksualnosti.
V antični Grčiji je imelo zelje v ritualih in kultih izrazito ambivalenten značaj. Zelje (ali solata) naj bi zmanjševalo moško potenco, v kontekstu praznika adonija ga je mogoče razumeti kot zastopnika neomejenega ženskega poželenja, v naracijah o Dionizu pa je bilo zelje zaznamovano kot biseksualno.
Pri konstrukciji preprostega, možatega Rimljana viteškega razreda je zelje, nasprotno, služilo kot opozicija grški dekadenci in poženščenosti. A tudi tu se je ohranila ambivalentnost: ob boku možatega rimskega viteza najdemo »v zelju« tudi Venero, boginjo ljubezni in plodnosti.
To odkopavanje antičnih korenin zelja ter »kulturnega spomina na neopredeljeno spolnost in drugačno seksualnost« ni samo sebi namen. Avtorica knjigo sklene z nedvoumnim pozivom, da bi na njem »veljalo osmisliti neki novi miturgijski postopek«.
