Recenzija knjige: Derek Landy

Kljub vratolomnim dogodivščinam nenavadnega detektivskega para je glavno gonilo pripovedi njun odnos.

tor, 17.06.2014, 15:00

Derek Landy

Kostja Veselko

Modrijan, Ljubljana 2014,

prevod Maja Novak

Kostja Veselko je detektiv, ki takole od daleč cikne na bogartovske like iz filmov noir: nosi elegantno krojene obleke, dolg dežni plašč in globoko na oči potisnjen klobuk; rad izmenjuje ironično zašpiljene replike; pogosto deluje na lastno pest; izza črnega humorja občasno poblisne tragična preteklost ipd. A pisatelj Derek Landy ni zgolj recikliral dobro znanega lika, ampak ga je spretno presadil iz miljeja kriminalk v žanr mladinske fantastične literature. To križanje deluje sveže in odpira plodna izhodišča za razvoj zgodbe. Tako Kostja ni navaden detektiv, ampak je več stoletij star okostnjak, ki ga drži pri »življenju« sla po maščevanju Hudomirju Kačniku, glavnemu »bad guyu« v romanu.

Ob Kostji je osrednja junakinja najstnica Stephanie, nečakinja čudaškega pisatelja Gordona, ki po njegovi smrti podeduje posestvo in na neki način tudi Kostjo Veselka, njegovega dolgoletnega prijatelja. Stephanie kmalu spozna, da grozljivo-fantastični romani njenega strica sploh niso bili fikcija, ampak literarno obtesana realnost. Ko se pridruži Kostji, da bi skupaj razvozlala Gordonov umor, vstopi v paralelni svet, ki se neopažen odvija v predmestnih četrtih, v kleteh pod muzeji in gradovih, naseljujejo pa ga votlaki, prvobitniki, vešči, vampirji ipd. Odločna, inteligentna, jezikava Stephanie z lahkoto zdrsne v to temačno, a razburljivo dimenzijo, saj se ji – kot pravi najstnici – zdi, da tako ali tako ne sodi v zaspano vsakdanjost irskega obalnega mesteca, kjer živi s staršema.

Trk lika detektiva, ki po definiciji dvomi o vsem in vsakomer ter se zanaša le sam nase, in fantastičnega žanra, v katerem je načeloma vse mogoče, ustvarja napetost med vednostjo na eni in vero na drugi strani. A ta napetost ne obstaja le med vsakdanjim in fantastičnim svetom, ki ju povezuje lik Stephanie, ampak tudi znotraj magičnega. Tako je pomemben element zgodbe dilema, ali je žezlo starodavnih – do katerega se želi dokopati Kačnik in naj bi bil povod za Gordonov umor – navadna izmišljotina, predmet davnih mitov in legend, ali resnično obstaja. Njegov obstoj bi za nazaj tudi same mite spremenil v realna zgodovinska pričevanja.

Landy sproščeno preklaplja med lastnimi invencijami in konvencijami žanra. Eno takih železnih pravil je prepričanje, da nasprotnik ne sme poznati tvojega imena, saj s tem dobi nad tabo moč. Avtor ta motiv posrečeno poveže z najstniškim iskanjem lastne identitete. Stephanie si mora, da bi se zaščitila, sama izbrati novo ime. Če ime, ki nam ga nadenejo starši, odraža, kako nas vidijo drugi, to drugo ime zrcali, kako se doživljamo sami. Stephanie se, ko v njej že tlijo magične moči, preimenuje v Valkiro Vihar. A vsak od nas ima še tretje ime, ki je zapisano le v Knjigi imen in odraža našo resnično bit. In prav to dragoceno knjigo morata Valkira in Kostja rešiti iz krempljev črnega maga Kačnika, saj bi z njeno pomočjo lahko zavladal svetu.

Kljub vratolomnim dogodivščinam nenavadnega detektivskega para je glavno gonilo pripovedi pravzaprav njun odnos: zavezniški, a prav nič sentimentalen in obilno začinjen z besednimi dvoboji, katerih duhovito ostrino je odlično ujela prevajalka Maja Novak.

Prijavi sovražni govor