Tiskane izdaje
Boštjan Narat je v slovenskem prostoru znan kot glasbenik (predvsem kot član Katalene), igralec, pa tudi kot filozof, ki je med drugim prirejal Filozofiranje v varieteju in vodil televizijsko oddajo Panoptikon.
Njegova knjiga esejev Partíja se dotika vseh plati njegovega ustvarjanja in jih reflektira. Pri tem težko spregledamo, da največ zapisov posveča prav glasbi, morda njegovi primarni preokupaciji in ljubezni.
Naslov knjige bi nemara lahko razumeli kot oznako metode, s katero se avtor približa tej in drugim temam. V večini njegovih zapisov gre za različne oblike dvogovorov – prvi tekst je naslovljen Pesnika v ringu, v njem se s pestmi in verzi bojujeta Majakovski in Goethe. Esej Partíja se odvija kot pogovor o zmagi in porazu med dvema šahistoma.
Potem je tu pismo režiserju Janezu Janši, s katerim je avtor redno sodeloval, v korespondenci pa izčiščuje svojo vlogo v režiserjevih predstavah. V Pogovoru v rdečih gumijastih škorenjcih z umetnico Ireno Tomažin razpravlja o razmerju med telesom, gibom in glasom. Zdi se torej, da se avtorjeva misel najlažje oblikuje v soočenju z neko drugo instanco.
V tekstih, ki so nastajali za različne publikacije in tudi kot del Naratovega doktorata iz filozofije, avtor vzame v precep manj vidne, nenavadne elemente glasbe in glasbenega ustvarjanja, ki se skozi njegove eseje razgrnejo kot dober način približevanja fenomenu te umetnosti.
Beseda fenomen ima tu zelo natančen pomen, saj gre pri mnogih delih prav za fenomenološko obravnavo glasbenih motivov. Takšna je njegova analiza repetitivnega ritma Ravelove popularne skladbe Bolero.
Podobno je Prekleta rdeča luč, ki naznanja začetek snemanja plošče, metafora za zatikanje pri kolektivnem glasbenem ustvarjanju. Problema glasbe v njeni širši družbeni, celo ideološki razsežnosti se dotakne v tekstu Žalostni obraz Carlesa Puyola, v katerem analizira obraz tega nogometaša španske reprezentance, ko pred začetkom tekme na svetovnem prvenstvu spremlja špansko himno.
Španska himna namreč že več kot trideset let nima besedila. Tako svojim igralcem ne le onemogoča, da bi peli, ampak zaradi tega ne morejo ne peti – nimajo možnosti, da bi se, denimo, uprli nacionalnemu zanosu in ne bi peli.
Prav ti partikularni vstopi k na videz drobnim glasbenim in drugim fenomenom se zdijo najbolj dragoceni. Soočenje misli z glasbo je morda še posebej dragoceno, saj se ta umetniška zvrst morda najraje izogiba konceptualizaciji in nagovarja predvsem poslušalčeve emocije.
Z Naratovimi eseji dobivamo pretanjeno razumevanje glasbe, ki dokazuje, da je glasba prav toliko stvar misli kot ušesa. Če je Boštjan Narat javno dobil številna priznanja za glasbeno ustvarjanje, tokrat izstopi kot filozof, pri katerem je soočenje z glasbo produktivno tudi za njegovo misel in teorijo glasbe nasploh.
