Tiskane izdaje
Bolj kot avtobiografija knjiga tako izzveni kot avtoterapija. »Afrika je imela moč«, zapiše v začetku knjige, vendar je ta moč abstraktna, neoprijemljiva, fluidna, manifestira se skoraj izključno na primarni fizični ravni izkustvenih sposobnosti zaznave osemletnega dečka, te svoje okruške nejasnih spominov pa nato skuša s kasnejšimi empiričnimi podatki sestaviti v smiselno celoto.
Pri tem ni posebej prepričljiv, vse njegove konstatacije se prej ali slej izgubijo v nekonsistentnih sklepih, ki so prej plod in verso rekonstrukcije kot pa stvarnih in preverljivih premis. Misel, da mu je bila v tej zgodnji afriški epizodi omogočena »svoboda gibanja, misli in čustev, ki jih nisem kasneje nikoli več doživel«, je lahko povsem avtentična, vendar je verjetno prav toliko povezana z adolescenco kot z okoljem, v katerem je odraščal.
Oster in posmehljiv odnos do kolonializma je seveda politično korekten, vendar je kljub izolaciji ter distanci do britanskih kolonialnih navad in potez njegova družina tako ali drugače del tega sistema.
»Smešnost bele družbe, pritlehnosti, prezir do domorodcev, kolonialna maškarada, vse to mi je bilo popolnoma tuje«, zapiše avtor, vendar iz tega veje tudi nezmožnost prave integracije v avtohtoni segment družbe, ki še vedno razpolaga z zanj nedosegljivo identiteto »arhaičnega« človeka, takšno občutje ga je nato spremljalo v vseh okoljih in obdobjih njegovega življenja.
Fenomen izkoreninjenosti in odtujenosti je v Le Clézijevi knjigi osrednje čustvo, obupen poskus vzpostavljanja vezi z očetom pa se izkaže za povsem jalov. »Bil je povsem drugačen od vseh tistih, ki sem jih poznal, tujec in še več kot to, skorajda sovražnik«, opisuje prvo srečanje z njim na afriških tleh.
In to se ni nikoli spremenilo, očetova odljudnost, avtoritarna narava in obsedenost z redom in pravili, ki so se oblikovali v dolgih letih izolacije, so bili nepremostljiva ovira za pristen odnos in to je očitno ena od osrednjih pisateljevih travm do danes.
Knjiga je seveda ne razrešuje, jo pa osvetljuje in prav v tej nuji po odkritosrčni delitvi emocionalne prikrajšanosti z drugimi je njen čar. Afrika se zdi predvsem eksotična barvita kulisa, ki pa ne more preglasiti univerzalnih dilem, ki se pojavljajo na vseh meridianih. Afričan je tako predvsem poskus pomiritve pisatelja z očetom in samim seboj, ki je lahko uporabna tudi za tiste, ki niso še nikoli prestopili meje ekvatorja.
