Recenzija knjige: Sveta knjiga volkodlaka

Roman Sveta knjiga volkodlaka (Svjaščennaja kniga oborotnja, 2004) enega najpomembnejših sodobnih ruskih pisateljev Viktorja Pelevina je odlično prevedel Borut Kraševec. Pri tem se je ponekod namesto na izvirnik oprl na angleški prevod, ki sta ga avtor in prevajalec zaradi neprevedljivih besednih iger ali idiomov na nekaterih mestih predelala.

Problem neprevedljivosti tu ne preseneča. Pelevinovo pisanje je kljub temu, da prevzema oblike popularnih žanrov fantastike, erotike in duhovnih priročnikov, zaradi reflektiranega jezika, potopljenega v literarno, filozofsko in religiozno tradicijo, namenjeno bolj razgledanim bralcem, ki se želijo poglabljati v temeljna vprašanja življenja in kritiko sodobne družbe, kot pa onim, ki jih zanima le žgečkljiva, eksotična zgodba o volkodlakinji, ki se preživlja z najstarejšo obrtjo. Na delu je torej postmodernistična dvojna zakodiranost.

Kot izvemo iz uvodnega Pojasnila strokovnjaka, bi morala biti ta zgodba naslovljena A Huli, kar v ruščini pomeni Kaj kurca, ker se tako imenuje njena zapisovalka in protagonistka; toda založnikom je bil tak nespodoben naslov nesprejemljiv. Avtorjev satirični ton se začne že tu in se ne ustavi do konca. A Huli, ki živi v sodobni Moskvi, ni človeško bitje. Sicer je videti kot ženska, a je lisica. Daje vtis privlačne štirinajstletnice, toda v resnici je stara že več tisoč let. Temu primerna je tudi njena modrost, ki ne bi mogla priti iz ust nedolžne najstnice, podobne Rdeči kapici.

A Huli je v poslu prostitutke dodobra spoznala človeško vrsto, zlasti moške različnih časov, kultur in statusov. Kljub takemu delu je ostala krepostna devica. Kako to? Pelevinovi domišljiji ni para in je vedno korak pred bralcem, da ga preseneti z natančnimi popisi drugačnega načina razmišljanja, čustvovanja in delovanja nadnaravnih bitij, ki z našo logiko na videz nimajo nič. Ti popisi so živi, prepričljivi, a pripovedovalki vseeno ne verjamemo povsem, saj sama razkriva glavno spretnost lisic, ki je, da človeka prelisičijo: začarajo ga z repom, da ta vidi in doživlja, kar mu sugerirajo. Medtem ko kak portfeljski vlagatelj opleta s telesom, misleč, da se strastno ljubi z A Huli, ona z dvignjenim repom hladnokrvno prebira kakšno filozofsko knjigo, da ji ni treba gledati klavrne smešnice.

Čeprav A Huli na poti k razsvetljenju stresa modrosti, ki se tičejo predvsem volkodlakov, mojstrov preobražanja in iluzij, njene besede sugestivno letijo prav na nas, »brezrepe opice«. Krcajo rusko ter zahodno družbo, kakršno so lahko ustvarile in zavozile samo »opice«. Zgodba, ki se začne kot popis avantur lisice na poziv, se sprevrne v knjigo modrosti. Sklene se z vzhodnjaškim naukom, ki pravi, da najdemo sebe, ko se opustimo; vidimo resnico, ko nehamo gledati vanjo; se osvobodimo prividnosti tega sveta, ko spoznamo, da se je ne moremo osvoboditi, ker je naša narava taka, da proizvaja privide. V tej knjigi prividov se vse preobraža, a če opazujemo njena nešteta jezikovna ogledala, v raznolikih podobah lahko ugledamo enost, vseenost.